Človek v življenju ne živi sam. Ves čas je izpostavljen preizkušnjam in vplivom. Eden največjih izzivov so ljudje okoli nas – prijatelji, sosedje in okolja, v katerih se gibamo.
Dober prijatelj te dvigne, slab pa te lahko spelje s poti. Obstajajo kraji, ob katerih začutiš nelagodje – in modro je, da jih hitro zapustiš. Enako je s slabimi prijatelji: ne dajo ti ničesar dobrega, le nevarnost in razkroj.

Vsak človek nosi v sebi notranji glas – ego, ki pogosto želi ravno tisto, kar mu škodi. Če ga pustiš brez nadzora, te vodi v izgubo. Veliki modreci so rekli: »Največji sovražnik človeka je njegov lastni neukročeni ego.« Ego ne škoduje le drugim – najprej prizadene tebe. Zato je nujno, da se ga naučiš obvladovati in imeti pod nadzorom.

Kako pa to dosežeš?
Z navezanostjo na skupnost, vodnika in duhovno prakso. Če si sam, hitro podležeš skušnjavam sveta in lastnih misli. Skupnost je kot ščit: kadar si z ljudmi, ki te spominjajo na tvojo višjo naravo, si varen. Samota brez notranje moči pa je najljubše polje teme.

Največja zmota je, da boš rešen, če slediš le sebi in lastnemu egu. Resnično osvoboditev prinese samo vztrajna disciplina – stik z višjim, s skupnostjo, s svetlobo. Če popustiš, se lahko znajdeš v mreži notranjih in zunanjih sovražnikov. A vsak trenutek, ko se boriš in vzdržiš, prinaša nagrado – tvoje stopnje zavesti se dvigujejo.

Nekateri ljudje se čudijo: »Zakaj obstajajo skušnjave, preizkušnje, celo sile teme?«
Odgovor je preprost: da bi preizkusili tvojo moč in srce. Če ne bi bilo preizkušenj, ne bi bilo rasti. Če ne bi bilo teme, se ne bi mogla roditi luč. Svet je prostor učenja – onstran pa je nagrada, kjer ni več trpljenja, bolezni, tiranije ali strahu.

Zato ne bodi sam. Ne išči poti v osami, kajti tam preži nevarnost. Išči družbo ljudi, ki te spominjajo na tvoj višji cilj. Ohrani redne stike s skupnostjo, duhovnimi vajami in vodniki. Moč je v enotnosti.
Ko si z ljudmi, ki se trudijo za isto svetlobo, je roka zaščite vedno nad tabo.

Največji blagoslov v življenju ni tehnologija, denar ali moč – temveč notranja svetloba in vera v višji red. Če človek tega nima, je le telo brez smisla. Ko pa se dotakne višjega, postane živo bitje s poslanstvom.

Naj bo vsak od nas varovan pred skušnjavami, obvarovan pred slabimi prijatelji, in naj hodi v družbi ljudi, ki nas vodijo k svetlobi, miru in notranji moči.

---

Talisman ni le simbol – je močna zaščita pred zunanjimi vplivi in skritimi nevarnostmi. Tvoj osebni varuh, ki bedi nad domom in potovanji.

Naša pot je odprta za vse. Nimamo nobenih pregrad za kogarkoli, ki pride k nam. To niso naša vrata, ampak vrata, ki vodijo k Višjemu redu. Zato je vsakdo dobrodošel.

Na tej poti ni pregrad – le srce šteje

Če pride nekdo, ga ne zavrnemo. Če odide, ga ne zadržujemo. Pot je namenjena tistim, ki iščejo resnico – in vsak ima možnost pristopiti.

Včasih ljudje vprašajo: »Kako lahko sprejmete ljudi, ki niso popolni, ki imajo svoje slabosti ali živijo v grehu?« Odgovor je preprost: vrata niso naša, temveč univerzalna vrata duhovnosti. Če pride kdorkoli – kristjan, budist, žid, ateist – to ne pomeni, da se mi spremenimo v to, kar je on. Naša pot ostaja jasna, a vsak je dobrodošel, da pride in izkusi njen dotik.

Naša vrata so odprta za vse.
Ne glede na to, od kod prihajaš ali kaj verjameš – kristjan, budist, žid, ateist – pri nas si dobrodošel. Vrata niso naša, temveč vrata k Višjemu redu.

Če prideš, te ne zavrnemo. Če odideš, te ne zadržujemo. Pot je namenjena vsakomur, ki iskreno išče resnico.

Ne sodimo. Slabosti, grehi ali dvomi niso ovira – ravno zato je pot tu, da človeku pokaže luč. Naša naloga ni zapirati, ampak kazati smer.

Odprta vrata ne pomenijo, da se strinjamo z vsemi prepričanji, ampak da nikogar ne zapiramo ven. Če bi to storili, bi si naložili odgovornost: nekdo je iskal smer, a smo mu zaprli pot. Zato je naša dolžnost, da pokažemo, kar vemo, in če ne vemo, usmerimo naprej.

To ni igra in ne kaprica. Pot ni nekaj, kar danes hočeš in jutri zavržeš. To je življenjska zaveza – nadaljevati jo, dokler dihamo, in kazati ljudem, da obstaja luč, ki jo lahko najdejo tudi oni.

Seveda obstajajo pravila: pot ni odprta 24 ur na dan brez reda. Obstajajo ure in prostori, ko se lahko pristopi. Pomembno je, da prideš s spoštovanjem. Vsak, ki pride s pravim srcem, ima svoje mesto.

Naša vrata so odprta ne le za ljudi, ki že hodijo v svetlobi, ampak tudi za tiste, ki so še v temi, ki iščejo, ki ne vedo. Če bi jih zavrnili, bi izgubili možnost, da jim pokažemo pot. Zato jih sprejmemo – in vsak sam izbere, ali bo ostal ali šel naprej.

To ni človeški projekt, temveč naloga, ki jo imamo v rokah: pokazati dobro in lepo pot, pot notranje resnice in duhovne preobrazbe. Naj bodo k nam pritegnjeni tisti, ki iskreno iščejo, in naj bo vsakdo deležen svetlobe, ki jo ta pot nosi.

Če iščeš, pridi. Vrata so odprta.

Takšna je ta pot, zato to ni igra. Nič ni takega kot: »Zdaj želim, zdaj nočem.« Ne bomo zapustili te poti samo zato, ker se je ta ali oni užalil.

---

Danes vsi ljudje sprašujejo o enem izmed treh velikih svetih mest človeštva – Jeruzalemu, znanem tudi kot Quds. To mesto ni sveto samo za eno vero, temveč za vse, saj nosi pečat prerokov in modrecev, ki so v njem gradili, molili in ga posvetili kot Hišo svetosti – Bayt al-Maqdis.

Jeruzalem je bil prva smer molitve za verujoče. V njem so iskali povezavo s Stvarnikom Judje, kristjani in muslimani. Zato je odprt za vse in zato je kraj, kjer se stikajo poti treh velikih tradicij.

Zgodovina nam pokaže pomembno resnico: kadar so ljudje prejeli velike blagoslove, so jih pogosto zlorabili. Ko se je v srce naselila ošabnost in krutost, je sledilo obdobje uničenja, pregnanstva in trpljenja. Toda vedno se je našel prerok, učitelj ali vodnik, ki je ljudem znova odprl vrata vrnitve in obljube, da bodo živeli pravično.

To ni le zgodba preteklosti. Je tudi prerokba za prihodnost: človeštvo bo dvakrat padlo v kaos in dvakrat iskalo pot iz teme. Enkrat se je to že zgodilo, drugič pa naj bi se zgodilo v času, ko se bo svet približal veliki prelomnici.

Dogodki, ki jih gledamo danes – nasilje, razprtije, stiske – niso naključni. So preizkus človeštva. Namen teh preizkušenj je, da se ljudje spomnimo, da svet ni v naših rokah, ampak je dar, ki ga je treba čuvati. Da razumemo, da nasilje in pohlep prinašata le razpad, notranja moč, molitev in povezanost z Višjim pa prinašajo rešitev.

Vse duhovne tradicije govorijo o tem, da bo prišel čas rešitelja, prinašalca miru. Nekateri ga imenujejo Mesija, drugi Mahdi, tretji Kristus, četrti veliki Učitelj človeštva. Ime ni pomembno – pomembno je, da bo v trenutku največje teme na zemljo poslana nova svetloba, da poveže ljudi in izbriše tiranijo.

Zato je danes najmočnejše orožje iskrena molitev. Molitev, meditacija, notranji klic – to je močnejše od orožij in nasilja. Vsaka iskrena beseda, ki se dvigne iz srca, se dotakne Višjega reda in prinaša spremembo.

Prihajajoči časi bodo težki, a obljubljajo tudi nekaj veličastnega: dobe svetlobe, pravičnosti, obilja in miru. Dobe, ko bo človeštvo enotno v tem, da prepozna skupno resnico.

Do takrat pa imamo nalogo:
– da ne podležemo strahu,
– da ne dovolimo, da nas sovraštvo razdeli,
– da vsak dan dvigujemo srce v molitvi in svetlobi,
– da iščemo skupnost in povezavo z ljudmi dobre volje.

Tema bo minila. Svetloba bo prevladala. In človek, ki vztraja v resnici, bo našel svoje mesto v novem času.

---

Človek mora vedno delovati z vprašanjem: »Ali je to skladno z Višjim redom? Ali je to v harmoniji s Stvarnikom?«
Ljudje niso enotni – na svetu nas je na milijarde, vsak s svojim mnenjem. Če bi ves čas poslušali le, kaj pravijo ljudje, bi se obračali kot list v vetru. Zato modri ne gledajo na množico, temveč na notranji glas resnice.

Božanski red nam pravi: »Ostani na pravi poti, kakor ti je zapovedano.«
To pomeni: delaj svoje delo dobro, vztrajaj v resnici, ne obračaj se tja, kamor te vlečejo skušnjave in množice.

Ko so ljudstva v zgodovini iskala zadovoljstvo množice, so padla v razprtije in propad. Ko pa so iskala zadovoljstvo Višjega, so uživala blagoslov – vladala je pravičnost, mir in spoštovanje. Takrat so ljudje služili ne iz pohlepa, temveč iz posvečenosti.

Danes vidimo: svet ima orožje, denar, zlato, nafto, tehnologijo … a nekaj manjka. Manjka blagoslov in notranji mir. Zato vse, kar ustvarijo, na koncu razpade. Zunanja moč brez notranjega soglasja s Stvarnikom se spremeni v pepel.

Zakaj? Ker ljudje iščejo aplavz množice in zadovoljstvo ega, namesto da bi iskali skladnost z višjim zakonom. Ko se človek druži s tistimi, ki sledijo temi, tudi sam zaide v temo.

Toda vse to ima namen. Vsak čas zmede pripravlja prihodnost, ko se bo rodil nov vodnik človeštva – tisti, ki ga tradicije poznajo kot Mesijo, Mahdija, Kristusa ali velikega Učitelja. On bo napolnil svet s pravičnostjo, lepoto in svetlobo. To je obljuba, ki jo poznajo vse velike duhovne poti.

Do takrat pa je naša naloga, da ne podlegamo strahu. Tema ne pomeni konca, ampak preizkus. Vsaka doba kaosa je predvrata novega reda. Zato ostanimo potrpežljivi – in ne pozabimo, da obljuba Luči nikoli ne zataji.

Ne govorimo slabo o svojih prednikih. Zahvalimo se jim, da so gradili poti, po katerih še danes hodimo. Njihove žrtve, odrekanje in spoštovanje svetega so nam zapustili blagoslove, ki jih živimo danes. Naša naloga je, da o tem učimo svoje otroke – ne o ničvrednih igrah in praznini, ampak o časti, dostojanstvu in resnici.

Če otroci rastejo brez teh vrednot, bodo zastrupljeni z malenkostmi sveta. A otroci so najčistejši dar – njihova srca so naša kri. Ko so prizadeti, je njihov klic močnejši od vsake kazni. Zato moramo paziti, da jih ne izgubimo.

Naj Višja moč obvaruje človeštvo pred zlom tega časa. Naj pošlje vodnika, ki bo razblinil temo in nas združil v svetlobi. In naj nas vsak trenutek uči potrpežljivosti, hvaležnosti in resnice.

---

“Zakaj je premagovanje ega največja zmaga človeka” –

Pot, ki vodi k Resnici

Človeštvo se vedno razdeli na številne poti, a le ena ostane zvesta Višjemu redu in notranji svetlobi.
Resnica je tiha, ne kriči. Živi v potrpežljivosti, spoštovanju in ljubezni do tistih, ki so hodili pred nami.

Naloga človeka je, da vztraja na tej poti – tudi, ko je težko.
Pot modrosti, ponižnosti in iskrenosti je vedno lepa.
Naj vsak, ki išče, najde vodstvo, da ga ne zavede hrup množice.

Ego – največji preizkus

Največja ovira človeka ni zunaj, ampak v njem: ego.
On želi udobje, pohlep, užitek, laž. In prav takrat, ko mislimo, da smo varni, nas skuša najbolj.

Življenje je zato nenehen boj proti samemu sebi.
Če podležemo egu, pademo nizko. Če ga obvladamo, se lahko dvignemo celo nad angele – saj smo dokazali, da s svobodo izberemo dobro.

Dnevna vaja za premagovanje ega

• Bodi pozoren na svoje misli.
• Ne sledi slepim željam.
• Vztrajaj v resnici, tudi ko je težko.
• Išči družbo ljudi, ki te spominjajo na svetlobo.
• Ohrani potrpežljivost.

Naj nas Višja moč utrdi v tem boju. Naj nas vodi, da premagamo ego in ostanemo na poti svetlobe.

---

1.Višja moč dela, kar hoče

»On stori, kar hoče.«
Najvišja Inteligenca, Stvarnik, ima moč, da spremeni naravo v hipu – sonce lahko zasije sredi zime, lahko se zgodi, kar se človeškemu razumu zdi nemogoče.

Ko ljudje pozabijo, da vse prihaja iz Višjega reda, zapadejo v nehvaležnost in izgubijo mir. Največje zatiranje je, ko se človek oddalji od Stvarnika in pozabi, da so voda, hrana, otroci in družina darovi, ne samoumevnost.

Zato živimo hvaležno. Blagoslovi ostajajo blagoslovi le, če jih uporabljamo v skladu z Višjim redom.

Ko ljudje pozabijo na ta red, ko vse pripišejo le »naravi« ali lastnim zmožnostim, padejo v nehvaležnost in zatiranje. Takrat izgubijo notranji mir. Kajti največje zatiranje je, ko se človek oddalji od Višjega reda in pozabi, od kod prihajajo darovi življenja.

Blagoslovi so nam dani: voda, hrana, družina, otroci. Ko jih človek spoštuje in jih uporablja s hvaležnostjo, prinašajo mir. Ko pa jih zlorablja, se ti isti darovi lahko spremenijo v breme. Zato je rečeno: »Če želite, da bodo vaši otroci in družina vir veselja, živite v skladu z Višjim redom.«

Naj se ne oddaljimo od notranje povezanosti s Stvarnikom, naj bo Njegovo ime vedno v naših srcih. Kdor pade v nemarnost, pade v nesrečo.

---

2. Držite se daleč od razprtij

Časi, v katerih živimo, so časi zmede in razprtij. Stari rek pravi: »Razprtija spi. Preklet je tisti, ki jo prebudi.«
To pomeni, da smo odgovorni, da ne dodajamo ognja v prepire, ki že gorijo.

Živimo v času zmede. Stari rek pravi: »Razprtija spi – preklet je tisti, ki jo prebudi.«

Razprtije se rodijo iz ega, ponosa in želje po nadzoru. Vedno vodijo v temo.
Zato ne dodajaj ognja, ne širi slabih besed, ne pusti, da te uporabijo za spor.

Osnovno pravilo pravi: »Ne škoduj nikomur, da ti tudi nihče ne bo škodoval.«
Razprtije se rodijo iz ega, ponosa in želje po nadzoru. In vedno jih spremlja tema.

Zato bodi previden: ne pusti, da te kdo uporabi kot gorivo za spor. Ne sodeluj pri širjenju slabih besed in ne naredi se za tarčo zmede. Človek miru je tisti, ki pride in gre brez škode, prinaša dobro svoji okolici.

Iz razprtij nikoli ne pride nič dobrega. Če se jim izogneš, nisi strahopeten, ampak moder. To pomeni, da spoštuješ višji red in varuješ sebe ter druge pred nepotrebno škodo.

---

3. Pomen zaupanja (skupnega dobrega)

Egipt in številni drugi kraji so bili skozi zgodovino obdarjeni s svetimi prostori, spominskimi kraji in ustanovami, ki so jih ljudje vzdrževali kot zaupanja. To niso bila navadna imetja, temveč posvečene daritve – namenjene za dobrobit skupnosti, za ohranjanje svetih krajev, za pomoč ljudem in za trajno korist.

Sveti prostori in ustanove, darovane za skupnost, so skozi zgodovino prinašale blagoslov. Ko so jih ljudje spoštovali, je vladalo obilje in stabilnost. Ko so jih ropali in jemali zase, je prišel kaos in razkroj.

Dokler so ljudje spoštovali ta zaupana sredstva, je vladal blagoslov: obilje, lepota in stabilnost. Ko pa so jih začeli ropati in jih jemati zase, se je blagoslov umaknil. Rezultat so bili kaos, revščina in razkroj.

Zaupanje pomeni: »To, kar darujem, ne pripada več meni – pripada skupnosti in prihodnjim generacijam.« Če kdo to krši, si nakoplje breme, ki ga ne more odložiti.

Zato se moramo vsi zavedati: skupno dobro je sveta dediščina. Tisti, ki upravljajo s takšnimi darovi, nosijo še večjo odgovornost. In tisti, ki spoštujejo zaupanje, dobijo v življenje blagoslov.

Naj nas Višja moč obvaruje pred kršitvijo pravic drugih in naj nam da moč, da spoštujemo darove, ki so nam bili položeni v roke – za naš čas in za prihodnje rodove.

---

Pravica do zasebnosti je sveta.

Kako spoštovanje meja ohranja red v odnosih.

Pravilo je jasno: pred vstopom vedno vprašaj, ali si dobrodošel. Lastnik ima pravico reči »ne« – brez pojasnjevanja in brez občutka krivde. To ni nespoštljivo, to je red.

Zaupanje in spoštovanje meja

Ko ti nekdo nekaj zaupa, to ni tvoje – je, zaupanje. To pomeni, da ga moraš varovati, ne pa razpolagati z njim po svoje. Ne moreš ga predati nekomu drugemu brez dovoljenja lastnika.

Enako velja za prostore in domove. Če želiš vstopiti, je osnovno pravilo: najprej vprašaj, ali si dobrodošel. Nihče nima pravice vstopiti brez dovoljenja. Lastnik doma ima vedno pravico reči »ne«, brez pojasnjevanja in brez občutka krivde. To ni sramotno – to je spoštovanje.

Vsaka hiša ima svoje stanje, svoje okoliščine. Ni tvoja dolžnost razlagati, zakaj nekoga ne moreš sprejeti. Pravica do zasebnosti je sveta in nihče je ne sme kršiti.

Ljudje, ki brezglavo trkajo ali celo vstopijo brez dovoljenja, so brez spoštovanja – in s tem rušijo red doma. Z njimi bodi prijazen, a ne dovoli, da zavzamejo prostor, ki ni njihov. Če jih preveč poslušaš, boš sam v težavah.

Zato je prav, da govorimo jasno in brez sramu: vse ima svoj način, svoje pravilo in svojo mero spoštovanja. Hiša danes ni več ločen prostor, kot je bila nekoč – ob vstopu si že v intimnem življenju družine. Zato je spoštovanje meja še toliko bolj pomembno.

Pameten človek vpraša: »Kje sem dobrodošel? Kje je primerno, da vstopim?«
Le tako lahko ohranimo mir in red – v svojih domovih in v svojih odnosih.

Naj nam Višja moč da razum, pamet in spoštovanje, da bomo varovali zaupano in znali držati meje.

---

“Razkazovanje slabega ni pogum, ampak nepremišljenost”

Spoštuj svoje dostojanstvo in ne razkazuj napak

Najvišja moč je usmiljena – pokriva napake in pomanjkljivosti ljudi. Pravilo je preprosto: če narediš napako, je ne razkazuj. Opraviči se, popravi in nadaljuj svojo pot.

To je veliko darilo: namesto da bi bili osramočeni pred drugimi, lahko svojo napako skrijemo, se iz nje učimo in gremo naprej. Vsak človek dela napake – toda modrost je v tem, da jih ne nosiš kot zastavo.

Ko človek svoje padce pripoveduje naokrog, sporoča drugim: »Tudi ti lahko narediš enako.« Tako nehote spodbuja širjenje slabega. Napaka se množi, drugi posnemajo in krog se širi. Zato so napake nekaj, kar je treba zdraviti, ne pa razkazovati.

Če padeš v preizkušnjo, jo sprejmi kot opozorilo – in jo pokrij. Ne kot hinavščino, temveč kot zaščito dostojanstva. Ne pozabi: razkazovanje slabega ni pogum, ampak nepremišljenost.

Velikokrat ljudje ne vidijo svojih lastnih napak in se sprašujejo: »Zakaj se mi dogajajo težave?« – a vzrok leži prav v njihovih lastnih dejanjih. Zato je resnično modro: popravi napako, a je ne širi naprej.

Višji red je usmiljen – daje možnost, da se človek dvigne, ne da bi ga drugi zaničevali. Zato ohrani svoje dostojanstvo in uči se v tišini.

Naj bomo vsi pokriti z milostjo, ki ščiti naše napake, in naj nas modrost vodi, da drugih ne kvarimo s tem, kar bi morali pustiti za sabo.

---

Spoštuj svoje dostojanstvo in ne razkazuj napak