Človek ni naključno bitje, temveč ustvarjen z namenom — da spozna sebe, očisti svojo naravo in skozi to spozna Boga.
Gre za duhovno alkimijo, proces, v katerem se nizke kovine (strasti, ego, nevednost) preoblikujejo v zlato (spoznanje, čistost, svetloba).
Človek ni bil ustvarjen po naključju ali iz zabave. Ustvarjen je bil z velikim namenom. Čeprav njegovo telo pripada zemlji, je njegov duh božanski in večen. Ko se v ognju odpovedi očisti telesnih strasti, človek doseže svojo najvišjo naravo – postane podoben angelom in se osvobodi suženjstva poželenja in jeze. Takrat najde svoje nebo v zrenju večne lepote, ne več v telesnih užitkih.
Ta notranja sprememba je duhovna alkimija – proces, ki dušo preobraža tako, kot alkimist spreminja kovine v zlato. Toda to ni znanje, ki bi ga lahko našli povsod; skriva se v srcih prerokov. Tisti, ki jo išče drugje, bo razočaran.
419 318 88941898
»Duhovna alkimija«
- Alkimija ni tu razumljena kot zunanji proces, temveč notranja preobrazba človeka.
- Cilj ni telesni užitek ali moč, temveč “zrenje Večne Lepote” – stanje, kjer duša najde svojo pravo srečo.
- Izvor te “alkimije” je v srcu prerokov – oni so tisti, ki nosijo recept.
- Kdor jo išče zunaj razodetja in notranje čistosti, bo razočaran: resnica se ne najde v svetu, ampak v notranjem pogledu.
Štiri sestavine Alkimije sreče
- Spoznanje samega sebe – ključno, ker brez samospoznanja ni spoznanja Boga.
- Spoznanje Boga – rezultat prvega.
- Spoznanje tega sveta takšnega, kot je – da ne podležemo iluziji.
- Spoznanje prihodnjega sveta takšnega, kot je – da vemo, kam pelje pot.
Gre za proces “razkrivanja zagrinjala” — očiščenja zaznave, da človek vidi stvari v njihovi resnični luči (haqiqah).
Bog je na svet poslal številne preroke, da bi človeštvu razodeli skrivnost te notranje alkimije – kako očistiti srce nižjih nagonov in ga usmeriti k Bogu. Jedro te preobrazbe so štiri vrste spoznanja:
Spoznanje samega sebe
1. Ključ do Boga
Izrek: “Kdor pozna sebe, pozna Boga.”
V Koranu: “Pokazali jim bomo Naša znamenja v svetu in v njih samih.”
➡️ Notranji svet človeka je odsev Božje resničnosti.
Pravo samospoznanje pomeni:
- vedeti, kdo si (duhovno bitje),
- od kod prihajaš (Božanski izvor),
- kam greš (povratek k Bogu),
- zakaj si tu (preizkus in rast),
- v čem je tvoja resnična sreča (v spoznanju, ne v poželenju).
2. Tri narave človeka
- Živalska (poželenje, prehrana, spanje, boj),
- Demonska (zvijača, prevara, zlo),
- Angelska (zrenje, spoznanje, čistost).
Naloga človeka je, da podredi nižje dve in razvije angelsko.
👉 Poželenje = konj.
👉 Jeza = orožje.
Uporabljeni pravilno → pomagata duši na poti k Bogu.
3. Telo in duša
- Človek je sestavljen iz telesa (vidnega) in duše/srčne resničnosti (nevidnega).
- “Srce” v duhovnem smislu ni fizični organ, ampak duhovno središče zavesti, ki uporablja čute kot orodje.
- Duša je popotnik – tu le začasno, da “trguje” (z dejanji, ki bodo imela vrednost v večnosti).
4. Pot k spoznanju
- Zunanji čuti in znanje (podatki, dogme, teorije) lahko postanejo ovira, če ne vodijo v notranje razumevanje.
- Treba je “začasno ustaviti potoke čutov”, da se vidi čista voda srca.
➡️ Gre za mistično introspekcijo – očiščenje notranjega sveta.
5. Resnična sreča
- Vsaka moč ima svoj naravni užitek: oko v lepoti, uho v harmoniji.
- Duša uživa v zaznavanju resnice – to je njen “naravni užitek”.
- Zato je najvišja sreča v spoznanju Boga.
- Tisti, ki tega ne želi, je kakor nekdo, ki nima okusa za kruh – živi, a duhovno stradan.
6. Zaključna opozorila
- Človek je šibko bitje, a zmožno neskončnega napredovanja.
- Brez samospoznanja je “kralj, ki misli, da je berač”.
- Telo je “konj”, duša “jezdec” – če jezdec ne zna voditi konja, oba zaneseta v prepad.
- Prava veličina človeka ni v moči, lepoti ali razumu, ampak v zmožnosti postati angelski – “dvignjen iz ranga živali v rang angelov”.
✦ Ključni simboli
| Simbol | Pomen |
|---|---|
| Alkimija | notranja preobrazba, proces očiščenja duše |
| Zlato | spoznanje Boga, svetloba zavesti |
| Lonec (crucible) | preizkušnja, odpoved, notranji ogenj očiščenja |
| Srce | središče božanske zaznave |
| Popotnik/trgovec | duša, ki v svetu “zamenjuje” minljivo za večno |
| Zagrinjalo | nevednost, ki se razkrije ob smrti ali razsvetljenju |
✦ Povzetek sporočila
Človek je bitje med zemljo in nebom.
Njegov cilj je, da z notranjo alkimijo – samospoznanjem, očiščenjem in zrenjem –
preobrazi svoje srce iz surove kovine strasti v zlato Božjega spoznanja.
Alkimija sreče
Sedaj, nič ti ni bližje kot ti sam, in če ne poznaš samega sebe, kako boš mogel poznati karkoli drugega? Če praviš: »Poznam samega sebe,« s tem misleč svojo zunanjo podobo, telo, obraz, ude in tako naprej, takšno znanje nikoli ne more biti ključ do spoznanja Boga. In če tvoje znanje o notranjosti sega le do tega, da ko si lačen, ješ, in ko si jezen, napadeš nekoga – ne boš napredoval na tej poti, saj so ti v tem živali podobne.
Pravo samospoznanje pa pomeni poznati naslednje stvari: Kaj si sam po sebi, od kod prihajaš, kam greš, zakaj si prišel semkaj, da bi nekaj časa ostal, in v čem je tvoja resnična sreča in nesreča. Nekatere tvoje lastnosti so živalske, nekatere demonske, nekatere angelske – in moraš odkriti, katere izmed teh so naključne in katere bistvene. Dokler tega ne veš, ne moreš odkriti, kje leži tvoja prava sreča.
Zaposlitev živali je jesti, spati in se boriti; zato, če si žival, se ukvarjaj s temi stvarmi. Demoni so zaposleni z rojevanjem zla, zvijačami in prevaro; če pripadaš njim, opravljaj njihovo delo. Angeli pa zrejo Božjo lepoto in so popolnoma svobodni živalskih lastnosti; če si po naravi angelski, si prizadevaj za svoj izvor, da bi spoznal in zrl Najvišjega ter se osvobodil suženjstva poželenja in jeze.
Moral bi tudi odkriti, zakaj si bil ustvarjen z tema dvema živalskima nagonoma – ali zato, da te podredita in zasužnjita, ali pa zato, da ju ti podrediš in ju, v svojem vzponu, uporabiš – enega kot svojega konja, drugega kot svoje orožje.
Prvi korak k samospoznanju je vedeti, da si sestavljen iz zunanje oblike, imenovane telo, in notranjega bistva, imenovanega srce ali duša. Z »srcem« ne mislim na kos mesa, ki se nahaja na levi strani našega telesa, temveč na tisto, kar uporablja vse druge sposobnosti kot svoje orodje in služabnike. V resnici ne pripada vidnemu svetu, temveč nevidnemu, in je prišlo v ta svet, kot popotnik, ki obišče tujo deželo zaradi trgovanja, in se bo kmalu vrnilo v svojo domovino.
Spoznanje te entitete in njenih lastnosti je ključ do spoznanja Boga.
Znanje, ki ga drugi pridobivajo s trudnim učenjem, pride k njim po intuiciji. Te tri razlike seveda niso edine, ki jih ločujejo od navadnih ljudi, so pa edine, ki jih lahko dojamemo. Tako kot nihče ne pozna resnične narave Boga razen Boga samega, tudi nihče ne pozna resnične narave preroka razen preroka. In to ni nič čudnega, saj tudi v vsakdanjih stvareh vidimo, da je nemogoče pojasniti čar poezije nekomu, katerega uho ne zaznava kadence in ritma, ali pa sijaj barv tistemu, ki je popolnoma slep.
Poleg same nezmožnosti obstajajo tudi druge ovire pri doseganju duhovne resnice. Ena izmed njih je zunanje pridobljeno znanje. Če uporabimo prispodobo: srce bi lahko predstavili kot vodnjak, pet čutov pa kot pet potokov, ki vanj neprestano prinašajo vodo. Če hočemo odkriti resnično vsebino srca, je treba te potoke za nekaj časa ustaviti in odstraniti vse odpadke, ki so jih prinesli s seboj. Z drugimi besedami, če želimo doseči čisto duhovno resnico, moramo vsaj začasno odložiti znanje, ki smo ga pridobili z zunanjimi postopki, saj to pogosto otrdi v dogmatično pristranskost.
Nasprotno napako delajo plitki ljudje, ki, ponavljajoč nekaj izrazov, ujetih od sufijskih učiteljev, hodijo naokrog in zaničujejo vsako znanje. To je, kot če bi nekdo, ki ni mojster v alkimiji, hodil naokrog in govoril: »Alkimija je boljša od zlata,« ter zavrnil zlato, ko bi mu ga ponudili. Res je, da je alkimija boljša od zlata, toda pravi alkimisti so zelo redki – in enako tudi pravi sufiji. Tisti, ki ima le površinsko poznavanje sufizma, ni nič boljši od učenjaka, tako kot tisti, ki je opravil le nekaj poskusov v alkimiji, nima razloga, da bi zaničeval bogataša.
Kdor koli bo razmislil o tej stvari, bo videl, da je sreča nujno povezana s spoznanjem Boga. Vsaka naša sposobnost uživa v tistem, za kar je bila ustvarjena: poželenje v doseganju želje, jeza v maščevanju, oko v gledanju lepih predmetov, uho v poslušanju harmoničnih zvokov. Najvišja funkcija človekove duše je zaznavanje resnice, zato v tem najde svoj poseben užitek.
Tudi v nepomembnih stvareh, kot je učenje igre šaha, to velja – in čim višja je tema znanja, tem večji je užitek. Človek bi bil zadovoljen, če bi ga sprejeli v zaupanje prvega ministra, koliko bolj pa, če bi ga kralj sprejel za svojega zaupnika in mu razkril državne skrivnosti! Astronom, ki s svojim znanjem lahko zariše zvezde in opiše njihove tirnice, črpa večje zadovoljstvo iz svojega znanja kot šahist iz svojega.
Če torej nič ni višje od Boga, kako velik mora biti užitek, ki izvira iz resničnega spoznanja Njega!
Človek, v katerem je želja po tem spoznanju ugasnila, je kakor tisti, ki je izgubil apetit po zdravi hrani, ali ki raje jé glino kot kruh. Vsi telesni apetiti prenehajo s smrtjo, skupaj z organi, ki jih uporabljajo, a duša ne umre in ohrani vse znanje o Bogu, ki ga poseduje – še več, povečuje ga.
Pomemben del našega spoznanja Boga izhaja iz preučevanja in zrenja našega telesa, ki nam razodeva moč, modrost in ljubezen Stvarnika. Njegova moč, ker je iz ene same kaplje ustvaril čudovito zgradbo človeka; njegova modrost se kaže v zapletenosti in medsebojni prilagojenosti delov telesa; njegova ljubezen pa v tem, da nam ni dal le tistih organov, ki so nujno potrebni za življenje – kot so jetra, srce in možgani – temveč tudi tiste, ki niso povsem nujni, kot so roke, noge, jezik in oči. Tem je dodal še okrasje – črnino las, rdečino ustnic in lok obrvi.
Človek je bil resnično poimenovan »mikrokozmos« (mali svet), in zgradbo njegovega telesa bi morali proučevati ne le tisti, ki želijo postati zdravniki, ampak tudi tisti, ki si želijo doseči globlje spoznanje Boga – tako kot natančno preučevanje odtenkov in nians jezika v veliki pesnitvi razkriva več in več genija njenega avtorja.
Toda, ko je vse to povedano, ima spoznanje duše veliko večji pomen pri doseganju spoznanja Boga kot spoznanje našega telesa in njegovih funkcij. Telo lahko primerjamo s konjem, dušo pa z njegovim jezdecem – telo je bilo ustvarjeno za dušo, ne duša za telo. Če človek ne pozna svoje duše, ki mu je najbližja stvar, kakšna korist je v tem, da trdi, da pozna druge? To je tako, kot če bi berač, ki nima niti za obrok, trdil, da lahko nahrani celo mesto.
V tem poglavju smo skušali v določeni meri razložiti veličino človekove duše. Kdor jo zanemari in pusti, da njene sposobnosti zarjavijo ali propadejo, mora nujno izgubiti tako v tem kot v prihodnjem svetu. Prava veličina človeka leži v njegovi zmožnosti večnega napredovanja; sicer pa je v tem minljivem svetu najšibkejše izmed vseh bitij, saj je podvržen lakoti, žeji, vročini, mrazu in žalosti. Stvari, ki mu prinašajo največ užitka, so pogosto tiste, ki mu najbolj škodujejo, medtem ko tiste, ki mu koristijo, ni mogoče doseči brez truda in bolečine.
Kar se tiče njegovega razuma – že majhna motnja v možganih zadošča, da ga uniči ali spravi v norost; kar se tiče njegove moči – pik ose mu lahko vzame mir in spanec; kar se tiče njegovega značaja – že izguba šestpenija ga spravi iz tira; kar se tiče njegove lepote – je le nekaj gnusne snovi, prekrite s tanko plastjo kože. Brez pogostega umivanja postane povsem odvraten in sramoten.
Resnično, človek je v tem svetu izjemno šibek in ničvreden; šele v prihodnjem bo imel vrednost – če bo s pomočjo »alkimije sreče« dvignjen iz ranga živali v rang angelov. Sicer bo njegovo stanje še slabše od zveri, ki poginejo in se spremenijo v prah. Človek se mora – hkrati, ko se zaveda svoje vzvišenosti kot vrhunec stvarstva – naučiti spoznati tudi svojo nemoč, saj je tudi to eden izmed ključev do spoznanja Boga.
Arkanos Energy 
Leave a comment