Vidimo, da je veliko ljudi nevednih glede skrivnosti svetlobe — ne vedo, kaj je to svetloba in od kod prihaja. Zato je napisano to delo, da bi pomagal tistim, ki iščejo Resnico in želijo hoditi po Božji poti.
Kazalo vsebine
- Predgovor – O redkosti razumevanja in daru Svetlobe
- Uvodna hvala in blagoslov – O izvoru Svetlobe in njenem poslanstvu
- Kaj je Svetloba (nūr) – Resnični in preneseni pomen
- Stopnje Svetlobe – Od čutne do božanske
- Svetloba in tema – Kako se srce očisti in postane ogledalo Resnice
- Znanje in vera – Dve svetlobi, ki se dopolnjujeta
- Srce kot niša in svetilka – Kako Svetloba prebiva v človeku
- Svetloba prerokov in svetnikov – Sonca zemlje in neba
- Razum in razodetje – Sorodnost med soncem in očesom
- Angelske svetlobe – Posredniki med Nebom in zemljo
- Svetloba duhovnega sveta – Kaj vidi oči srca
- Stopnje srca – Od temnega do sijočega in raztopljenega v Enosti
- Kako prebuditi Svetlobo – Pot očiščenja in spomina (zikr)
- Svetloba nad svetlobo – Združitev vseh svetlob v eno
- Zaključek in hvala – O cilju poti in hvaležnosti za dar uvida
Predgovor
Preden se potopiš v naslednje besede, se ustavi za trenutek.
Umiri dih. Poglej vase.
Zavedaj se, da ni samoumevno, da to razumeš.
Znanje, ki ga boš prebiral, ni le skupek stavkov – je živa svetloba, ki se razodeva samo tistim, ki so pripravljeni videti s srcem.
Koliko ljudi hodi po svetu, bere iste besede, pa jih ne razume; posluša, pa ne sliši; gleda, pa ne vidi.
Če v teh vrsticah začutiš nekaj, kar se dotakne tvoje notranjosti – to je blagoslov.
Redkost. Dar.
Znak, da v tebi že gori iskrica tiste Svetlobe, o kateri govori besedilo.
Zato beri počasi.
Z notranjim spoštovanjem, kot bi držal nekaj svetega.
Kajti že to, da vidiš in razumeš, je znamenje, da te je Svetloba dosegla.
Torej, dragi bralci: to delo nam pomaga razumeti, da svetloba ni zgolj svetloba, kot ko prižgeš lučko. Svetloba tu pomeni nekaj globljega — razodetje, resnico, povezanost z Bogom. In da je Bog sam edina prava svetloba. Če se trudimo čistiti srce, iskati znanje, graditi vero — lahko dosežemo stopnje svetlobe, od katerih vsaka je lepši in globlji pogled v Resnico.
Kaj je svetloba?
- Svetloba (»nūr«) je nekaj, po čemer se stvari razodevajo drugim — tako kot ko svetloba omogoči, da vidimo stvari.
- Zato je tudi bivanje (»wuǧūd«) nekaj, po čemer stvari obstajajo same v sebi.
- Če nekaj nima razodetja (svetlobe) in nima bivanja — potem pravzaprav ne obstaja zame (ker ga jaz ne vidim, ne zaznam).
- Bog je edina prava svetloba — On ne potrebuje nič drugega, da bi bil svetloba, On je po sebi svetloba in razodeva druge.
Dva pomena svetlobe
Svetloba se uporablja na dva načina:
- Resnični pomen: svetloba je tista, po čemer se razodevajo stvari drugim — kot sonce razsvetljuje stvari.
- Preneseni pomen: svetloba je tudi vzrok za razodetje — na primer: znanje je svetloba, vera je svetloba, prerok je svetloba. Ker ti so vzroki, da vidimo pot in resnico.
Stopnje svetlobe
Vedi, da je stopenj svetlobe veliko.
- Najnižja – čutna svetloba, ki jo zazna vid: svetloba sonca, lune in ognja; po njej se razločujejo barve in oblike.
- Nad njo – domišljijska (slikovna) svetloba, po kateri se dojemajo podobe potem, ko izginejo iz čutnega dosega.
- Nad to – razumska svetloba, po kateri se dojema splošne resničnosti in po kateri se človek razlikuje od živali; po njej spoznava dobro in zlo, resnico in laž.
- Nad vsem – božanska svetloba, ki vzhaja v srcu in mu razodeva resnice stvari takšne, kakršne v resnici so. Te svetlobe ni mogoče doseči drugače kot s čiščenjem srca od tem mrzlih strasti in od teme sveta.
Ko se srce očisti in osvobodi motnosti duše, se v njem zasveti svetloba Resnice. Ko zasije, po njej vidi stvari take, kakršne v resnici so: vidi vse iz Boga, k Bogu in po Bogu. Takrat se mu razkrijejo svetlobe nebes in zemlje in spozna, da je vse od Njega, vzvišen naj bo – On je svetloba, s katero se nikdar ne zmeša tema.
»Bog je svetloba nebes in zemlje. Podoba Njegove svetlobe je kakor niša, v kateri je svetilka.«
Niša (miškāt) je srce služabnika; svetilka je božanska svetloba, položena vanj; steklo je njegova čistost in prosojnost; olje pa je njegova pripravljenost in sposobnost, da sprejme svetlobo.
Ko se te štiri lastnosti združijo v služabniku, se njegovo srce razsvetli in postane kakor niša, ki sije s svetlobo. V njem se razodeva Resnični – vzvišen naj bo – z razodetjem, za katerim ni več zagrinjala. Služabnik s to svetlobo postane videč vsako skrivnost in priča vsakemu pomenu, tako da vidi z Božjo svetlobo in sliši z Božjo svetlobo, kakor je rečeno v božanski besedi: »Moj služabnik, po Meni sliši in po Meni vidi.«
Kako do te svetlobe?
Če želimo, da nam zasije božanska svetloba v srcu, moramo:
- Očistiti svoje srce od strasti in teme sveta.
- Odpraviti temno motnost v svoji duši — da ne gledamo samo zunaj, ampak tudi znotraj.
- Ko je srce čisto, postane kakor prosojno ogledalo in vanj se razlije svetloba.
- Tako vidimo stvari takšne, kakršne v resnici so: vse je iz Boga, k Bogu in po Bogu.
Vedi, da je tema nasprotje svetlobi in da se svetloba ne združuje s temo, tako kakor se obstoj ne združuje z neobstojem. Vsako srce, nad katerim prevlada tema poželenj in svetnih navezanosti, je zastrto pred svetlobami Resnice, kajti srce je kakor ogledalo – in pogled v Resnico se zgodi le skozi zloščeno ogledalo. Če se ogledalo zamasti in potemni, se v njem ne odseva podoba Resnice.
Zato očisti ogledalo (svoje srce) od motnosti duše in ga briši z Božjim spominom, dokler se ne odstrani njegova rja; ko se zbistri, se vanj razlijejo svetlobe kraljestva in duhovnega kraljestva, in po njem boš videl stvari takšne, kakršne v resnici so.
Svetloba je to, po čemer se stvari razodevajo drugim, tako kot je bivanje ( to, po čemer stvari so. Resnična svetloba ne sprejema teme — zato so vse ustvarjene svetlobe (sonce, luna, ogenj) le prispodobe. Resnična svetloba je Bog: razodet sam po sebi in razodevajoč druge. Vsaka druga svetloba je prejeta iz Njega.
Znanje in nevednost
Vedi, da je izvor vsake teme nevednost, in izvor vsake svetlobe je znanje. Znanje je svetloba, nevednost je tema; tema se ne razblini, razen če vzide svetloba – tako kakor se noč ne razblini, razen ko se prikaže dan. Zato naj tisti, ki želi, da se tema razkrije iz njegovega srca, išče svetlobo znanja in naj jo črpa iz niše preroštva, kajti to je svetloba, katere sij nikoli ne ugaša in katere žar nikdar ne pojenja. Kdor pa mu Bog ne da svetlobe – ta nima nobene svetlobe.
Vedi, da znanje, ki je svetloba, ni znanje jezika (zunanje besedno znanje), temveč znanje srca. Kajti znanje jezika je dokaz proti svojemu nosilcu, ne v njegovo korist; je kakor svetilka v roki slepca – od nje nima koristi. Prava svetloba pa je tista, ki vzhaja v notranjosti in razsvetli srce ter razkrije zagrinjalo med služabnikom in njegovim Gospodom. Takrat vidi s Božjo svetlobo to, česar oči ne morejo zaznati.
Ko se mu to razodene, spozna, da so znanje, stanje (duhovno razpoloženje) in dejanje med seboj neločljivi. Svetloba se ne dopolni brez poslušnosti, tako kakor rastlina ne raste brez vode. Znanje brez dejanja je dokaz proti človeku; dejanje brez znanja je zabloda. Kdor združi oboje, je razsvetljen z dvema svetlobama; kdor pa ju izgubi, je v teminah, ena nad drugo.
Preroki in svetniki kot svetilke
Vedi, da je Bog – naj bo povelišan – postavil preroke za svetilke vodstva in svetlobe usmiljenja; po njih se izgubljeni usmerjajo, in srca se razsvetljujejo z njihovo svetlobo. Oni so posredniki med Bogom in Njegovimi stvaritvami pri prenosu svetlobe nanje, tako kakor je sonce posrednik pri prenosu svetlobe očem.
Če ne bi bilo svetlob prerokov – mir z njimi – bi ljudje ostali v temi nevednosti in sleherne strasti. Oni so razkrili zagrinjalo, razodeli pot in poklicali stvarstvo k svetlobi, s katero so razsvetljena srca spoznavajočih (ʿārifīn). Oni so svetilke zemlje in zvezde neba; po njih Bog ohranja Svojo vero do dneva vstajenja.
Vedi, da je svetloba prerokov v resnici ena, čeprav so njihovi vzhodi in zahodi različni – vsi izhajajo iz ene same svetlobe, in to je svetloba , ki je bila prvo, kar je Bog ustvaril, kakor je prišlo v izročilu: »Prvo, kar je Bog ustvaril, je bila svetloba tvojega Preroka, o Ǧābir.«
Iz te svetlobe so se razvejale svetlobe vseh prerokov; nato so se te svetlobe prenesle na svetnike in spoznavajoče . Ti so dediči prerokov v znanju in v duhovnem stanju, tako kakor so njihovi dediči v svetlobi. Vsak svetnik – po meri čistosti svojega srca – prejema iz te svetlobe in pije iz tega morja.
Kdor je popolnoma prečistil svojo notranjost in razsvetlil svojo notranjost, postane razodetje teh svetlob, dokler njegov obraz ne postane kraj, kamor ta svetloba prihaja. Kdor ga sreča med stvarstvi, ima korist od njegove svetlobe, kakor imajo ljudje korist od sonca, ko vzide. Svetniki so sonca zemlje, preroki so sonca neba, in svetloba preroka– Bog ga blagoslovi in mu da mir – je sonce vseh sonc.
Kdor zajema iz njihove svetlobe, je voden; kdor se od nje odvrne, je zablodil in zašel. Kajti kadar svetloba izgine, ostane le tema – in kdor mu Bog ne da svetlobe, ta nima nobene svetlobe. Zato spoznaj stopnje svetlob in išči svetlobo pri tistih, ki so njeni nosilci, saj so oni ključi vrat usmiljenja in svetilke poti tistih, ki hodijo k Bogu – naj bo povelišan.
Razum kot duhovna svetloba
Vedi, da je razum (ʿaql) duhovna svetloba, ki jo Bog zada v srce tistega, kogar hoče med Svojimi služabniki. Po njej človek razlikuje med resnico in lažjo, med prav in napačno, med lepim in grdnim. Po njej človek spoznava svojega Gospoda, spoznava stopnje obstoječega in se usmerja na pravo pot. Ona je začetek vsakega spoznanja in izvir vsakega vodstva.
Vedi, da razum ni ena sama stvar, ampak ima stopnje:
- Prirojeni razum (al-ʿaql al-ġarīzī): pripravljenost sprejemati znanje.
- Izkustveni razum (al-ʿaql at-taǧrībī): rodi se iz izkušenj in dolgotrajne vadbe.
- Razumski/teoretični razum (al-ʿaql an-naẓarī): dojema splošne stvari in sklepa fine pomene.
- Sveti razum (al-ʿaql al-qudsī): vzhaja v srcih prerokov in svetnikov; z njim dojemajo nevidno in tisto, kar je onstran razumskega.
Prirojeni razum je kakor seme, izkustveni kakor zalivanje, razumski kakor rast, sveti pa kakor sad. Po teh stopnjah se dopolni svetloba razuma in se poveže s svetlobo razodetja. Ko se ti dve svetlobi združita, se služabniku razkrije skrivnost kraljestva in duhovnega kraljestva, ter se odstrani zagrinjalo med nevidnim in vidnim.
Razodetje in navdih
Vedi, da je razodetje svetloba drugačne vrste, višja od svetlobe razuma – tako kakor je vid višji od dotika. Z razumom se dojemajo splošnosti, z razodetjem pa se dojemajo resnice nevidnega. Razodetje pripada le prerokom; svetniki pa imajo od tega le razsvetlitve in navdihe, vendar nimajo razodetja zakonodaje (waḥy tašrīʿī).
Razodetje in zakon sta sonce; razum je oko; srce je nebo. Ko se nebo srca zbistri od oblakov strasti, in ko v njem zasije sonce razodetja, in ko oko pogleda s svetlobo razuma, se svetloba odrazi na vsa obstoječa bitja – in po njej se Resnični pokaže v vsem. Kdor pa je od te svetlobe zastrt, je v temi nevednosti, četudi je sredi dnevne svetlobe.
Angeli, duhovni svet in njihove svetlobe
Vedi, da je Bog – naj bo povelišan – ustvaril angele iz svetlobe, kakor je prišlo v verodostojnem izročilu: »Angeli so bili ustvarjeni iz svetlobe, džinni iz ognjenega plamena, Adam pa iz tistega, kar vam je bilo opisano.«
Svetloba, iz katere so bili ustvarjeni angeli, je čista, višja svetloba – v njej ni teme ne motnosti. Ne prekršijo Boga niti za trenutek, ampak so častiti služabniki, ki Ga ne prehitevajo v besedi, in po Njegovem ukazu delujejo. Oni so posredniki med Bogom in svetom, v prenosu usmiljenja, izvrševanju ukazov in razlivanju svetlob na čista srca.
Kar zadeva duhovni svet– to je višji, subtilni svet, ki ga oči ne dojemajo in ga ni mogoče meriti z velikostjo. V njem prebivajo razgaljene (netelesne) duše in čiste duhovnosti. Napolnjen je s svetlobami in veličastjem, in ne pozna ga nihče, razen tistega, kateremu so se razgrnila zagrinjala brezbrižnosti in so se mu dvignile teme narave.
Vedi, da so svetlobe angelov različne glede na njihove stopnje. Nekateri so zadolženi za razodetje, drugi so nosilci prestola, tretji zapisujejo in varujejo, nekateri obkrožajo posvečeno hišo, drugi nenehno slavijo in ne popuščajo. Vsak izmed njih ima svetlobo po meri svoje bližine k Gospodu svetov. Najpopolnejši med njimi v svetlobi je Gabriel – mir z njim – Duh zvestosti , iz njegove svetlobe pa se izlivajo spoznanja v srca prerokov.
Ko se služabniku razkrijejo te svetlobe, spozna, da svetloba razodetja in svetloba razuma, ki ju dojema, izvirata iz prelivanja angelovih svetlob. Oni so posredniki v prenosu izlitja svetlobe od Boga – vzvišen naj bo – v srca. Kajti razodetje je od Boga, razum je iz Njegovega Duha, angeli pa so iz Njegove svetlobe – in vse se vrača k Njemu. On je začetek in konec vseh svetlob – ni boga razen Njega.
Okus svetlobe na tem svetu
Kdor teh svetlob ne uzre v tem svetu z očesom srca, bo videl njihove sledi v onostranstvu z očesom telesa, ko bo zagrinjalo odstranjeno – in bo spoznal, da je vse, kar je v svetu imel za svetlobo, bil le senca tiste velike svetlobe. Naj se torej popotnik trudi v tem svetu, da okusi nekaj od te svetlobe, preden umre, kajti kdor je ne okuša tukaj, ne bo spoznal njene resnice tam.
Znanje in vera
Vedi, da sta znanje in vera neločljiva, vendar ima vsak svojo lastno svetlobo. Svetloba znanja sije na um in razodeva resničnosti stvari takšne, kakršne so. Svetloba vere sije na srce in prinaša spokojnost, ponižnost in zaupno bližino z Bogom – vzvišen naj bo. Znanje kaže na Boga s svojim dokazom; vera pa pričuje o Bogu s svojo navzočnostjo. Znanje je gledanje, vera je okušanje. Znanje prebiva v glavi, vera v srcu. Znanje se pridobi s trudom, vera pa po Božji milosti in daru.
Ko se ti dve svetlobi združita v človeku, ta postane učeni vernik – vidi svojega Gospoda, je pomirjen z Njegovim odlokom, zadovoljen z Njegovo usodo in Ga ljubi v sreči in v preizkušnji. Vidi z očesom znanja in se pomirja s srcem vere. Združuje pogled in okus, pričevanje in dokaz, in tako postane eden izmed tistih, ki jih je Bog vodil z dvema svetlobama – svetlobo znanja in svetlobo vere.
Vedi, da je svetloba vere močnejša od svetlobe znanja, ker znanje dojema pomene, vera pa povezuje služabnika z njegovim Gospodom. Marsikateri učenjak je brez občutka navzočnosti, in marsikateri preprost človek je neuk, a svetloba vere ga vodi in varuje. Če pa znanju ne sledi vera, človeka zavede – kakor je zavedla Iblisa, kljub njegovemu znanju.
Vernik je na svetlobi svojega Gospoda – njegova svetloba ne pojenja, dokler je obrnjen k Njemu. Učen človek je na svetlobi svojega razmisleka – ta ugasne, kadar pozabi na Boga. Pazí torej, da se ne zadovoljiš z znanjem brez vere, kajti znanje brez vere je zagrinjalo, tako kot je vera brez znanja nepopolna.
Pet ravni src
Vedi, da ko se svetloba v srcu okrepi, razsvetli vse ude, in služabnik postane v celoti svetloba, kakor pravi Najvišji: »Ali je tisti, ki je bil mrtev, pa sva ga oživila in mu dala svetlobo, s katero hodi med ljudmi…?« Kdor pa nima te svetlobe, je v teminah nevednosti in brezbrižnosti – četudi bi poznal vsa znanja.
Vedi, da ima srce različne stopnje v sprejemanju svetlobe, tako kakor ima ogledalo različne stopnje v svoji čistosti in pripravljenosti, da sprejme podobo.
Ljudje so v teh stopnjah na petih ravneh:
- Ugasnjeno in temno srce – ne pozna Boga in ne veruje v srečanje z Njim.
- Srce s svetlobo vere, a jo prekrivajo teme strasti.
- Razsvetljeno srce – s svetlobo znanja in vere hkrati.
- Sijoče srce – razkrite resnice stvari.
- Srce enosti – oslepljeno od svetlob veličastva; ne vidi ničesar razen Boga in se ne giblje drugače kot po Njem.
Kdor želi doseči to stopnjo, naj veliko omenja Boga, naj se odpove svetu, naj se bori s svojo dušo in naj očisti svoj namen, dokler se ogledalo njegovega srca ne zbistri od motnosti narave. Tedaj bo v njem zasijala svetloba Resnice in bo postal v celoti svetloba nad svetlobo – kakor pravi Najvišji: »Bog vodi k Svoji svetlobi, kogar hoče.«
»Svetloba nad svetlobo« – prelivanje svetlob
Vedi, da izrek Najvišjega »Svetloba nad svetlobo« nakazuje prelivanje in množenje svetlob v srcu vernika.
- Prva: svetloba prirojene narave .
- Druga: svetloba vere .
- Tretja: svetloba znanja.
- Četrta: svetloba spoznanja.
- Peta: svetloba enosti.
- Šesta: svetloba pričevanja.
Ko se vse te svetlobe združijo, postanejo svetlobe ena nad drugo — in to je pomen Njegovih besed: »Svetloba nad svetlobo.«
Teh svetlob ni mogoče doseči s študijem niti s ponavljanjem, temveč s čiščenjem duše, prečiščevanjem srca, vztrajnim spominjanjem (zikr) in izogibanjem brezbrižnosti. Kdor očisti svoje srce, se mu te svetlobe razlijejo v njem po meri njegove čistosti — kakor se sonce zrcali na čisti vodi, ne pa na motni.
Ko svetlobe prevladajo v srcu, postanejo vse njegove oči uvid, ušesa poslušnost, roke pokorščina in noge hoja k Bogu — kakor je v Božanski besedi: »Jaz sem njegov sluh, s katerim sliši; njegov vid, s katerim vidi; njegova roka, s katero prime; in njegova noga, s katero hodi.« To je pomen besed »Svetloba nad svetlobo« – svetloba služabnika je prejeta iz svetlobe Gospoda.
Ko se vsa zagrinjala dvignejo in med služabnikom in njegovim Gospodom ne ostane nič drugega kot ena svetloba — tedaj svetloba izgine v svetlobi, kakor kaplja izgine v morju. Takrat ne ostane nič drugega kakor svetloba Resnice, kakor je rekel Najvišji: »In zemlja se bo zalesketala s svetlobo svojega Gospoda.« To je svetloba, za katero ni več teme, niti zahoda; to je cilj popotnikov in konec spoznavajočih.
Kdor okuša nekaj od teh svetlob, spozna, da je vse, kar je pod njimi, tema – četudi bi bilo svetloba. Vsako znanje, ki ne vodi k tej svetlobi, je zagrinjalo, in vsako dejanje, ki je ne poraja, je breme. Zato si, o iskalec, prizadevaj za to svetlobo – kajti ona je življenje src, in po njej je rešitev na dan, ko ne bodo koristili ne bogastvo ne sinovi, razen tistemu, ki pride k Bogu s čistim srcem.
Izvir in konec vseh svetlob
Vedi, da so vse svetlobe, ki obstajajo v stvarstvu, le izliv iz Božje svetlobe – vzvišen naj bo On. On je prva svetloba, ki nima začetka, in začetnik vsake svetlobe po Njem. Iz Njega se je izlila svetloba razumov; iz svetlobe razumov se je izlila svetloba duš; iz svetlobe duš se je izlila svetloba čutov; iz svetlobe čutov se je izlila svetloba vida. Tako je vsaka svetloba v stvarstvu povezana z Njegovo svetlobo, kakor je vsako znanje povezano z Njegovim znanjem, in vsak obstoj izhaja iz Njegovega obstoja.
On je svetloba, po kateri se je razodelo vse, k Njemu se vse vrača in po Njem se vse spoznava. Brez Njegove svetlobe se ne bi pojavil obstoj, ne bi se razodela resnica, ne bi bilo mogoče dojeti znanega. On je razodet sam po Sebi in razodeva druge; prvi brez začetka in zadnji brez konca; razodet v vsem po svojih sledeh in skrit pred vsakršnim doumevanjem po Svojem bistvu – kakor je rekel Najvišji: »On je Prvi in Zadnji, Zunanji in Notranji, in On je o vsem vedeč.«
Ko se vse svetlobe vrnejo k svojemu izviru, se posamezne svetlobe razblinijo v skupni svetlobi, kakor se vse luči izgubijo v sončni svetlobi, ko ta vzide. Ne ostane nič drugega kot ena svetloba – Bog, vzvišen naj bo, kakor je rečeno: »Vse mine, razen Njegovega obličja.« On je izvir in konec; k Njemu se vrača vse; po Njem stojita nebo in zemlja; po Njem se razsvetljujejo srca; po Njem se vodijo vodeni in zablodijo tisti, ki jih je Njegova svetloba zagrnila.
Slavljen bodi On, ki je razodel stvari s svojo svetlobo in se hkrati pred njimi zakril s svojo svetlobo. Ne doseže ga oko, ne opiše ga misel, in nič Ga ne loči od ničesar, pa vendar nič ni združeno z Njim; On je z vsem brez zvezanosti in ločen od vsega brez razcepa: »Nič ni njemu podobno, in On je Slišni, Vidni.«
Zaključek
Kdor spozna to svetlobo, spozna vso resnico. Kdor pa je ne pozna, je v teminah nevednosti in oddaljenosti. Kdor jo okuša za hip, se po tem ne ozre na nič drugega, kajti to je svetloba, za katero ni več teme, obstoj, po katerem ni neobstoja, in skrivnost, katere globine ne dojame nihče razen Boga. On nam zadošča – in On je Najboljši Zavedenec.
Povzetek za bralca
- Bog je edina resnična svetloba; vse druge svetlobe so prejete iz Njega.
- Stopnje svetlobe: čutna → domišljijska → razumska → božanska.
- Srce je ogledalo: čiščenje srca z zikrom razkrije Resnico.
- Znanje + vera: gledanje in okušanje – skupaj tvorita “dve svetlobi”.
- Preroki in svetniki: posredniki svetlobe; muḥammadska svetloba kot izvir.
- Svetloba nad svetlobo: prelivanje mnogoterih svetlob v čistem srcu.
Kaj je svetloba v meditaciji
Ko meditiraš, se lahko pojavi občutek svetlobe ali sijoče točke v predelu med obrvmi – to je, kar mnogi imenujejo tretje oko.
To ni fizična svetloba, ampak notranji optični pojav: kombinacija sproščene pozornosti, zmanjšane možganske aktivnosti in povečane zaznave subtilnih signalov.
V telesnem smislu gre za delovanje epifize in živčnih impulzov, ki jih um “prevede” kot svetlobo.
💡 Ta svetloba je torej znak zbranosti – da se um umirja, čutila se umikajo navznoter in zaznava postaja subtilna.
V številnih tradicijah (sufijska, hindujska, budistična) je to prva vrata zaznave notranje svetlobe, vendar še ni sama Božanska svetloba.
Kaj pomeni “Svetloba” (nūr)
V besedilu, ki smo ga delili, Svetloba (nūr) pomeni nekaj neskončno globljega – ne pojav, ampak izvor zaznave same.
To je svetloba, s katero “vidi srce” – ne fizične podobe, ampak resničnost stvari, kakršne v resnici so.
Ni odvisna od telesa, energije ali meditativnih pojavov, ampak od čiščenja srca, iskrenosti, spomina na Boga (zikr) in milosti.
Kako sta povezana
Lahko rečemo takole:
- Svetloba tretjega očesa = fenomen na poti (psihofizična priprava).
- Svetloba srca (nūr) = cilj poti (duhovno razodetje).
Če torej med meditacijo zasveti nekaj v tretjem očesu, vzemi to kot spodbuden znak: um se umirja, notranji svet se odpira.
A ne ustavi se tam — ne išči svetlobe, išči Tistega, od katerega svetloba prihaja.
Nurudin,
vodja ArkanosEnergy
Arkanos Energy 
Leave a comment