Ljudje niso “v 3D” ali “v 5D”

So tam, kjer jih držijo njihove nezavedne preživetvene strategije.
To pomeni, da so pogosto “v sebi odsotni”, čeprav so fizično tukaj.
Živijo v svetu, ki ga soustvarjajo stres, zanikanje lastnih potreb, avtomatični odzivi in prilagajanje, ki je postalo navada.

---

Ljudje niso “višje” ali “nižje”.

So le bolj ali manj v stiku s svojo notranjo resnico.

To je predvsem odvisno od pogojev, ki so jih imeli v otroštvu, od travme, stresa in kulturnih pritiskov. Ljudje so “tam”, kjer jih držijo njihove življenjske okoliščine:

• v stanju preživetvene orientacije,
• v stanju odtujenosti od avtentičnosti,
• v identitetah, ki so nastale kot obramba, ne kot izbira,
• v kulturnih okoljih, ki zahtevajo prilagajanje in ne stika s sabo.

Ne živijo v neki drugi “dimenziji”.
So v drugačnem notranjem živčnem stanju, ki je bilo oblikovano skozi zgodnje odnose, pomanjkanje varnosti, stres in potlačena čustva. To niso napačne poti – to so posledice zgodnjih izkušenj.

---

Kje so potem?

• V svojih obrambnih strukturah.
• V starih navezanostnih vzorcih.
• V kulturah, ki ne omogočajo stika s sabo.
• V identitetah, ki so bile nekoč potrebne za preživetje.

V notranjem svetu, kjer je pristnost ogrožena, zato ostane potlačena.
Ne “niso šli v 5D”.
Preprosto niso imeli pogojev za varen stik s sabo. So tam, kjer jih držijo njihove nezavedne preživetvene strategije.

---

Kaj to pomeni v vsakdanjem življenju?

Pogosto so “v sebi odsotni”, čeprav so fizično tukaj.
Živijo v svetu, ki ga soustvarjajo stres, zanikanje lastnih potreb, avtomatični odzivi in prilagajanje, ki je postalo navada.

---

Spoštovani,ko človek govori o “dimenzijah zavesti”, se tega ne obravnava kot različne ravni realnosti, temveč kot različne stopnje povezanosti s samim seboj.

Ljudje niso “v 3D” ali “v 5D”. Ljudje so v različnih notranjih stanjih, ki temeljijo na njihovih izkušnjah, bolečinah, navezanosti in travmi.

Nekdo, ki je “v svetu iluzij”, je v resnici nekdo, ki je moral razviti obrambne mehanizme, da bi preživel.Nekdo, ki “ne razume metulja”, ni manj razvit – le ni imel pogojev za varno razprtje kril.

---

Tu ni hierarhije. Je samo razlika v tem, ali okolje podpira razvoj avtentičnosti ali zahteva prilagajanje. Na podlagi našega znanja predlagamo:

-Sočutna radovednost do svojega doživljanja
-Počasen stik s sabo – brez forsiranja, brez duhovnega pritiska
-Opazovanje telesnih signalov kot smerokazov, ne kot napak
-Obnavljanje avtentičnosti – vprašati se: “Kaj je resnično zame?”
-Povezava pred razlago – odnos je matrica razvoja (temelj
-Razumevanje namesto sodbe – ker je vsaka psihična obramba nekoč rešila življenje.

---

Tukaj se ne govori o dvigovanju dimenzij, ampak o vrnitvi k sebi, v osrediščen , sočuten stik s svojo notranjostjo – in to je proces, ki ga lahko vsak človek opravi v svojem ritmu…..Velik del ljudi – zaradi travme, vzgoje ali kulture – živi v stanju, kjer ne morejo čutiti sebe, zato živijo “kot je treba”, ne pa “kot res so”.

---

To je podobno temu, kar se opisuje kot 3D: svet, kjer zunanje strukture določajo misel, občutek in “resnico”. V resnici se to opisuje kot ločenost od sebe, ki vodi v bolezen.

---

V tem smislu ni vsak človek pripravljen živeti iz avtentičnosti, ker je to povezano s srečanjem z bolečino, ki jo je moral potlačiti, da je preživel. Zato se nekateri še naprej držijo “iluzije normalnosti” – temu se reče prisilna prijaznost, zamegljen stik s sabo, ujetost v zunanjo vlogo. Neposredno se govori o iluziji, v kateri živi sodobna družba.

---

Povedati je potrebno, da večina ljudi ne živi v resničnem stiku s seboj, ampak v tem, kar kultura zahteva, da živijo. To vodi v notranjo ločenost.To je izjemno blizu trditvi, da “sistem oblikuje misel, občutek in resnico”.

---

Tukaj se ne govori o “evoluciji zavesti”, a zelo jasno govori o prebujanju iz kolektivne hipnoze, iz “družbenega transa”, ki ljudi drži v iluziji, da je prilagojena, odtujena, stresna, tekmovalna družba “normalna”.

Povedati je potrebno tudi, da ima večina ljudi travmatsko pogojeno omejeno fleksibilnost, zato ne more videti širše slike, dokler se ne poveže z resničnim sebstvom.

---

V tem smislu – da, Tim v Arkanosu potrjuje, da ne more vsak razumeti večje resnice, ker je travma zožala njegovo zaznavo sveta. Ljudje, ki so travmatizirani ali v “načinu duhov”, držijo zunanjih stvari, ker ne morejo čutiti sebe.

Tak človek ne more doumeti stanja, ki ga še ne zna izkusiti – podobno kot gosenica ne more razumeti metulja.

---

Spoštovani,ko smo ranjeni, se razvijejo obrambni mehanizmi, ki nas ločijo od zavesti, in zato ne moremo zaznati širše resničnosti ali možnosti transformacije.

Ta ločenost ni napaka – je preživetvena strategija.Nekateri ljudje preprosto še niso pripravljeni stopiti iz obrambnih mehanizmov, ki so jim nekoč rešili življenje. In to ni napaka – to je faza njihove poti. Ljudje se odpiramo resnici, ko smo dovolj varni, da lahko začutimo bolečino, ki smo jo morali potlačiti.

Tisti, ki ostanejo v “iluziji”, ne izberejo tega zavestno – njihova notranja struktura še ni pripravljena na stik z bolečino, ki bi omogočila rast.

---

In to je življenje:
gosenica ni manj vredna od metulja.
Preprosto je v procesu.

---

Včasih ljudje vidijo svet samo na en način, ker se tako počutijo varno.
Drugi lahko vidijo svet bolj široko in bolj mirno, ker so se že naučili poslušati svoje srce.
Nekateri potrebujejo več časa, da “razprejo krila”, in to je čisto v redu.
Vsak od nas raste s svojo hitrostjo.

Nihče ni boljši ali slabši – samo na drugi stopnji svojega potovanja.

---

Napisal S- Č- R

duhovna avtoriteta ArkanosEnergy