Ko otrok ne dobi osnovnih čustvenih izkušenj, ki jih potrebuje za razvoj, se v njem oblikujejo prilagoditve, ki kasneje izgledajo kot “ne znam živeti”.

DOSTOP DO TRAVM

Generator BIOPOLJA

Ko je odrasla oseba že v kasnejših letih, njen notranji otrok ni izginil.

Nagovor odrasli osebi, katere notranji otrok je bil v otroštvu ranjen

Ključni koncept

Pripravi se : “Kar je bilo prekinjeno v otroku, išče dopolnitev v odraslem.”
Tvoje reakcije, tvoje bolečine, tvoje težave niso “značaj”, ampak zgodba, ki se nadaljuje.

Sporočilo odrasli osebi – v jeziku, ki ga razume in objame njen notranji otrok

Morda si že dolgo odrasel. Morda imaš svoje ljudi, svoje odgovornosti, svojo zgodovino.
A v tebi živi še nekdo — tisti otrok, ki ni dobil varnosti, topline, meje, potrditve ali pravega stika.

Ta otrok ni izginil.
Samo čaka.
Čaka na odraslo različico tebe, da ga končno vidi.

Z gotovostjo lahko bi rekli:
Simptomi v tvojem življenju, so sporočila tistega dela tebe, ki nikoli ni bil zares slišan.

Primanjkljaj varnosti

Se opisuje ko, otrok potrebuje odraslega, ki je psihično prisoten, stabilen in predvidljiv.
Ko tega ni: otrok razvije stalno napetost, hipervigilanco, lažen občutek odgovornosti.

Pri odraslem se to kaže kot:

pretirana previdnost
strah pred napakami
občutek, da je življenje nevarno ali pretežko
pretirano skrbništvo nad drugimi, ignoriranje sebe

Primanjkljaj stika

Stik — biti viden in sprejet — nujen za razvoj avtentičnosti.
Ko tega ni: otrok se nauči, da mora del sebe skriti, da bi ohranil odnos.

Pri odraslem se to kaže kot:

občutek praznine
težava pri vzpostavljanju intimnosti
izogibanje konfliktom
kronično iskanje zunanjih potrditev

Primanjkljaj meja

Otroci brez varnih meja razvijejo preživetveno strategijo: “Če ne rečem ne, bom vsaj varen.”

Ko meja ni: otrok se nauči, da so potrebe drugih pomembnejše od njegovih.

Pri odraslem se to kaže kot:

nezmožnost reči “ne”
izčrpanost, bolezni, somatski simptomi
občutek, da moraš vedno biti “prijazen”
izogibanje konfliktu, tudi na lastno škodo

Primanjkljaj topline

V naših raziskavah se jasno vidi, kako odsotnost topline ustvari notranjo praznino, ki jo kasneje polnimo z delom, odnosom, hrano, substancami.

Ko topline ni: otrok ne dobi izkušnje, da je ljubezen varna in dostopna.

Pri odraslem se to kaže kot:

kompulzivno delo ali “doseganje”
zasvojenosti vseh oblik
občutek, da moraš biti popoln, da si vreden
težko prejemanje ljubezni

Primanjkljaj potrditve

Otrok potrebuje ogledalo, v katerem se lahko vidi kot dragocen.
Ko potrditve ni: otrok zaključi: “Z mano je nekaj narobe.”

Pri odraslem se to kaže kot:

notranji kritik
občutek nevrednosti
prekomerna samodisciplina ali kaos
nenehno dokazovanje

Globinsko ozadje

Pri vseh se poudarja, da so otrokove prilagoditve inteligentni poskusi preživetja.
Kot otrok si ne moreš izbrati drugačnega okolja, lahko pa spremeniš sebe — in zato se notranje rani skrijejo za navidezno “prilagodljivostjo”, “prijaznostjo”, “močjo”, “zbranostjo”.

Sčasoma te iste prilagoditve postanejo ovira, ker odraslo življenje zahteva avtentičnost, ne preživetje.
In takrat človek reče: “Ne znam živeti.”
A v resnici je to klic: “Moje staro preživetveno jedro se hoče sprostiti.”

Kaj to pomeni za človeka

Ni krivda. Ni napaka. Ni neuspeh.
To je razvojna posledica – posledica tega, da kot otrok nisi mogel biti cel, zato si postal prilagojen.

To pomeni, da je v tebi še vedno tisti del, ki je bil nekoč prekinjen, in ki zdaj išče stik, prostor, zrak.

Kako človek začne pot nazaj