Ko se svet zapre, se človek odpre

Ko to izgubi, telo začne “govoriti” skozi stres, bolezni in bolečino.

S-C-R poudarja, da izolacija ni naravna za človeški živčni sistem.
Človek je bitje soodvisnosti – ko ga zapremo, se stresne osi aktivirajo, hormoni se spremenijo, imunski sistem oslabi.

Karantena deluje kot ogledalo, kar je popolnoma v skladu z S-C-R razumevanjem: ko se umaknejo zunanje distrakcije, človek ostane sam s sabo – in to razkrije, kaj je v njem nerazrešenega.

Živimo v kulturi, ki je “normirana okoli nenormalnosti”: odtujenost, preobremenjenost, izolacija in stres niso izjema, ampak postanejo privzeti način bivanja .
Dogodek,ki se je zgodil pokaže, kako izolacija, potlačena čustva in izguba pristnih odnosov neposredno povečajo bolezen, napetost in notranji razpad .

Že pred pandemijo smo živeli v sistemu, ki razdira povezavo, spodbuja individualizem, zanemarja čustvene potrebe in normalizira stres. Pandemija ni povzročila novega problema, ampak povečala razpoke, ki so že obstajale.

To, kar se je zgodilo– izguba spontanosti, izguba zaupanja, zlom notranjega občutka varnosti – so notranji procesi, ki nastanejo, ko človek nima dovolj prostora za izražanje, stik in regulacijo.

---

Kolektivna žalost in hkrati hrepenenje

---

Največje krize lahko prebudijo sposobnost za resnico, zavedanje, sočutje in notranjo rast.

Eksistencialna lakota – ista lakota, ki poganja vse oblike zasvojenosti.

Pandemija je bila globalni sprožilec tega občutka.

Pandemija ni bila samo medicinski dogodek.
Bila je preizkus celotnega človekovega notranjega sistema:

– živčnega sistema,
– potrebe po dotiku,
– sposobnosti za regulacijo stresa,
– povezanosti,
– avtonomije,
– zaupanja,
– zdrave normalnosti.

Lahko bi rekel:

Pandemija ni ustvarila krize človeškosti. Razkrila jo je.
Karantena je delovala kot rentgen, ki je pokazal, kako ranjena je kultura, ki že dolgo ignorira osnovne človeške potrebe:

– pristnost,
– stik,
– dotik,
– spontanost,
– ritual,
– skupnost.

In obenem je odprla vrata vprašanjem, ki jih družba prej ni želela postavljati.

Veliko ljudi je skozi pandemijo izgubilo del sebe.
Veliko drugih ga je prvič našlo.

Pandemija ni ustvarila novega problema – razkrila je starega: toksično normalnost.

Živimo v kulturi, ki je že pred pandemijo postala:
– odtujena,
– prehitro spreminjajoča,
– preobremenjena,
– kronično prestrašena,
– nezmožna pristnega stika.

---

Ko je svet “ugasnil”, so te razpoke nenadoma postale vidne.

---

Sodobna družba že dolgo spodbuja:
– disociacijo (odklop od sebe),
– nadzor namesto razumevanja,
– prekomerno regulacijo človeških potreb,
– zanemarjanje duševnega zdravja.

Točno to je pri “izgubi spontanosti”, “izgubi diha”, “izgubi zaupanja”.

In zelo pomembno: pandemija pokazala, kako krhka je družbena povezanost, ko je osnovna varnost ogrožena.
Zelo se je videl razkol, prepiri med ljudmi, izgubi skupnosti.

---

Tukaj se govori o človeški praznini, o “notranjem lačnem duhu”.
Pandemija je brez dvoma povečala občutek praznine, samote, pomanjkanja smisla.

S-C-R opisuje, da ko ljudem odvzameš:
– dotik,
– odnose,
– rituale,
– skupnost,
– spontanost,
– predvidljivost,

se v njih prebudi eksistencialna lakota – ista lakota, ki poganja vse oblike zasvojenosti.

Pandemija je bila globalni sprožilec tega občutka.
Najbolj se je razkrilo tisto, kar je bilo v ljudeh že prej:

– ranljivost,
– strah,
– potreba po nadzoru,
– beg pred sabo,
– iskanje “rešitev” namesto resnice,
– hrepenenje po humanosti.

Ko se je “notranja luč prižgala”, je to zelo skladno z S-C-R idejo iz te ArkanosEnergy smeri:

Največje krize lahko prebudijo sposobnost za resnico, zavedanje, sočutje in notranjo rast

Karantena je zaprla planet.
A odprla je oči številnim.

Povrnitev skupnosti- človek se zdravi v odnosih, ne sam.In to velja tudi kolektivno.

Spoštovani,travma ni to, kar se zgodi – travma je to, kar ozdravimo, ko si dovolimo čutiti.

✦ Malikul Mulk Zūl-Ǧelāli ve-l-Ikrām ✦

✦ S-C-R ✦

✦ Nurudin✦