“Zakaj se ljubezen tako redko drži v mejah realnosti?”

1. Zavestni pojav: pričakovanje realne ljubezni

Ego si želi nekaj razumljivega, stabilnega, medčloveškega – odnos, ki bi se gibal v mejah dogovora, vsakdanjih potreb, psiholoških omejitev. Ta želja je povsem legitimna: ego hrepeni po zanesljivosti, po tistem, kar Jung imenuje adaptacija k zunanjemu svetu.

Toda v ljubezni ego ni nikoli sam.

„Veš, ko nekoga zelo imaš rad, si želiš, da bi bilo vse lepo, jasno in enostavno.
A včasih se ljubezen obnaša malo po svoje.“

---

2. Nezavedno ozadje: vdor arhetipskih podob

Ko ljubimo, se v odnos neopazno vmeša nekaj, kar presega človeka kot posameznika. To se vidi kot projekcijo anime ali animusa – notranje figure duše, ki se prilepi na realno osebo in ji pripiše več, kot lahko ta nosi.

S tem se realna oseba spremeni v:

• utelešenje izgubljene celote,
• nosilko odrešitve ali nevarnosti,
• simbol smisla,
• ali celo pot do Sebstva.

Ljubezen tako postane most med osebnim in kolektivnim nezavednim, ne več zgolj med dvema človekoma.

„Ko imaš nekoga rad, je to, kot da se prižge lučka v tvojem srcu.
Ta lučka pa je povezana z zelo starimi zgodbami in domišljijo, ki jo nosimo vsi ljudje.Zato se lahko stvari včasih zdijo večje, lepše ali bolj strašljive, kot so v resnici.“

---

3. Arhetipska perspektiva: ljubezen kot numinozno dejanje

V številnih zapisih je ljubezenska izkušnja prikazana kot numinozna – nekaj, kar človeka prevzame, pretrese, razširi zavest, ga “ugrabi”.

To pomeni:

• arhetip Ljubimca prebudi eros, ki ni le spolnost, temveč ustvarjalna energija življenja;
• arhetip Večne Ženske / Večnega Moškega dvigne partnerja na raven simbola;
• arhetip Sebstva se včasih oglasi z obljubo celote – in realni človek postane nosilec te obljube.

Simbol nikoli ne ostane pri tem, kar je. Vedno se razširi.
Zato ljubezen preprosto ne more ostati v mejah realnosti, ker ni samo psihološki pojav, temveč arhetipski dogodek.

„V vsakem človeku živijo stari junaki, princeske, čarovniki, sence in svetloba.
Ko imamo nekoga radi, se ti junaki včasih prebudijo in začnejo pripovedovati svoje zgodbe.
Zato ljubezen ni samo med dvema osebama – malo je tudi kot pravljica, ki se zgodi v tvojem srcu.“

---

4. Transformativna funkcija: ljubezen razširja meje ega

Nezavedno v odnos vstopa zato, ker ljubezen služi individuaciji.

Zunanji partner pogosto aktivira:

• Senco – vse, kar ego ne želi videti,
• komplekse – stare bolečine, ki se hočejo preobraziti,
• animo/animas – notranji nasprotni princip, ki hrepeni po dialogu,
• arhetip Selfa, ki usmerja razvoj.

Ljubezen tako postane laboratorij transformacije.
Ego se sicer želi varnosti, toda nezavedno se želi rasti – in zato ljubezen preseže okvir realnosti, da bi človeka razširila tja, kjer še ni bil.

„Ljubezen ti pomaga rasti – kot drevo, ki ga zalivaš.
Včasih te s tem malo zmede, ker želi, da postaneš bolj pogumen, bolj prijazen ali bolj resničen.
Zato včasih ljubezen dela stvari, ki jih ne razumemo takoj.“

---

Zaključni pogled

Ljubezen se redko drži mej realnosti, ker:

1. ni ustvarjena samo za realnost, temveč tudi za dušo,
2. ker človek v drugem najde ne le partnerja, temveč simbol lastne celote,
3. ker se v odnosu prebujajo arhetipske sile, ki imajo večji obseg kot osebnost,
4. ker ljubezen ni samo občutek, temveč dogodek individuacije, vedno nekoliko večji od nas samih.

„Ljubezen se včasih ne drži resničnosti, ker je kot pravljica in kot učitelj hkrati.
Ko imaš nekoga rad, se tvoja domišljija prebudi in vidi stvari večje, kot so.
Ljubezen ti pomaga rasti, zato te včasih malo zmede – a zato je tudi tako lepa.“