Ko postane zunanja čistost beg pred resnico
Veliko ljudi danes verjame, da je duhovnost vprašanje pravilnosti.
Pravilnih besed. Pravilnih gibov. Pravilnega videza.Toda stara modrost opozarja:
človek lahko ureja zunanjost, medtem ko v njem raste napuh, zavist in hladnost.Prava čistost se začne tam, kjer nihče ne vidi:
v namenu, v iskrenosti, v tem, kako ravnamo z drugimi, ko nam to nič ne prinese.Pretirana osredotočenost na zunanje pogosto ni znak globine, temveč strah pred pogledom vase.
Resnično očiščen človek ni tisti, ki ne naredi napake,
ampak tisti, ki zna priznati svojo notranjo nepopolnost.
Štiri ravni čistosti – in zakaj večina obstane na prvi
Klasična duhovna misel govori o štirih ravneh čistosti.
Prva je zunanja: telo, oblačila, red, rituali, pravila.
To je raven, ki jo vsi vidijo – in zato tudi najpogosteje poudarjajo.
Druga je vedenjska: kaj govorimo, kaj delamo, kako ravnamo z drugimi.
Tukaj se že začnejo težave, ker zahteva samonadzor.
Tretja je notranja: čustva, misli, značaj.
Zavist. Napuh. Jeza. Hinavščina.
Tukaj se začne prava tišina – in pravi odpor.
Četrta pa je najgloblja: namen.
Zakaj sploh nekaj počnemo?
Da bi bili videni? Sprejeti? Pohvaljeni? Ali iskreni?
Večina ljudi se ustavi že pri prvi ravni.
Ker je varna. Ker je vidna. Ker je obvladljiva.
Ko postane “pravilnost” past
Težava nastane takrat, ko zunanja urejenost začne nadomeščati notranje delo.
Ko nekdo:
- strogo pazi na podrobnosti,
- hitro opazi napake drugih,
- govori o pravilnosti in čistosti,
hkrati pa:
- nima potrpljenja,
- nima sočutja,
- ne zna priznati lastne nepopolnosti.
Takrat čistost ne zdravi več – takrat skriva.
Zunanja popolnost pogosto postane zaščitni mehanizem:
»Če bom navzven brezhiben, mi ne bo treba pogledati vase.«
Tiha resnica: srce se ne čisti z vodo
Zunanjost se lahko očisti hitro.
Notranjost pa zahteva pogum.
Pogum, da si priznaš:
- da te je strah,
- da si ljubosumen,
- da včasih delaš dobro zato, da bi bil opažen,
- da včasih obsojaš druge, da bi se sam počutil višje.
Prava čistost ni v tem, da nimaš napak.
Ampak v tem, da jih ne skrivaš za lepim videzom.
Zakaj so preprosti ljudje pogosto bližje resnici
Zgodovina kaže nekaj zanimivega:
ljudje, ki so resno delali na sebi, so bili pogosto preprosti navzven.
Niso bili obsedeni z detajli.
Niso tekmovali v pravilnosti.
Niso ustvarjali distance do drugih.
Njihova pozornost je šla drugam:
- v iskrenost,
- v ponižnost,
- v tiho delo na sebi.
Ne zato, ker bi bila zunanjost nepomembna –
ampak zato, ker ne sme postati nadomestek za notranjost.
Vprašanje, ki si ga redko zastavimo
Namesto vprašanja:
»Ali delam stvari pravilno?«
bi se morda morali pogosteje vprašati:
»Zakaj jih sploh delam?«
Če je odgovor:
- zaradi strahu,
- zaradi potrditve,
- zaradi videza,
- zaradi občutka večvrednosti,
potem zunanja čistost ne vodi v mir, ampak v napetost.
Tiha definicija resnične čistosti
Resnično očiščen človek:
- ne potrebuje popolnosti,
- ne potrebuje aplavza,
- ne potrebuje primerjanja.
Je dovolj iskren, da vidi svoje madeže.
In dovolj pogumen, da jih ne skriva.
Takšna čistost ne ločuje ljudi.
Takšna čistost jih približuje.
Besedilo je navdihnjeno po klasični duhovni tradiciji in namenjeno pomoči ljudem pri razumevanju notranje rasti.
Nurudin.
Arkanos Energy 
Leave a comment