Izročilo
“Kako boste, takšni voditelji vam bodo dani.”
Izročilo uči, da je oblast največji preizkus ega.
Po učenju velikih sufijev je resnični voditelj tisti, ki:
- beži pred častjo,
- trepeta pred odgovornostjo,
- raje izgubi položaj kot obraz pred Bogom.
Srce je sultan – ko je srce pokvarjeno, zakoni ne pomagajo.
Ko je srce čisto, sistem postane sekundaren.
Med odgovornostjo in senco: politična kultura kot psihološki fenomen
1. Zavestni pojav: kriza politične odgovornosti
Ko danes v Sloveniji razpravljamo o politični odgovornosti, se zdi, kot da govorimo o nečem, kar formalno obstaja, a je psihološko izpraznjeno. Pravno odgovornost še znamo misliti: zakon, postopek, sankcija. Politična odgovornost pa se zdi izmuzljiva, skoraj arhaična – kot spomin na čas, ko je obstajala notranja meja, ne le zunanja prisila.
Na zavestni ravni opažamo, da odstop politika redko deluje kot simbol odgovornosti, pogosteje pa kot znak poraza ali politične smrti. S tem se razkrije pomemben premik: odgovornost ni več notranja drža ega, temveč zgolj posledica zunanjega pritiska. Politik ne odstopi, ker ve, temveč ker mora.
To je prvi simptom.
V duhovnem pogledu je odstop pred prisilo znak časti, ne poraza.
Voditelj, ki se skriva za pravniki, je že izgubil moralno oblast.
2. Nezavedno ozadje: kolektivna senca in razcep
Če pogledamo globlje, se pokaže, da politična kultura ni ločen sistem, temveč projekcija kolektivnega nezavednega. Dvojna merila – “naši” proti “njihovim” – niso le moralna napaka, temveč psihološki mehanizem.
Sram (haya’) kot notranja zavora.
Ko “naš” politik krši pravila, ga nezavedno zaščitimo, ker v njem branimo del sebe. Ko “njihov” stori isto, se sproži moralni bes – toda ta bes ni čista etika, temveč projekcija sence.
Senca tukaj deluje kompenzatorno: tisto, česar nočemo videti pri sebi (pripravljenost na prilagoditev, oportunizem, izogibanje odgovornosti), prepoznamo in kaznujemo zunaj sebe. Tako nastane moralna inflacija brez notranje preobrazbe.
Zdi se, kot da nas bolj moti kdo krši pravila, kot kaj je bilo kršeno.
3. Demokracija kot psihični sistem
Pogosto slišimo stavek: »Vsi politiki so isti.« Ta izjava se zdi cinična, a psihološko je nekaj drugega: odpoved egu odgovornosti. Če so vsi enaki, potem jaz kot volivec nisem več so-udeležen, temveč žrtev sistema.
“Naj vas sovraštvo do nekoga ne zavede, da ne bi bili pravični.”
Demokracija pa ne deluje le kot institucionalni mehanizem, temveč kot simbolni dogovor med zavestjo in nezavednim. Ko prenehamo verjeti, da sistem lahko omejuje slabo ravnanje, začnemo nezavedno iskati “dobre ljudi” – odrešenike, očetovske ali materinske figure, ki naj bi nadomestile strukturo.
Toda nezavedno je ironično: ko sistem odpove, arhetipske sile vstopijo neintegrirane – in takrat dobimo bodisi cinizem bodisi mesijanstvo. Oboje je nevarno.
4. Vprašanje rešitev: etika brez romantike
Če se vprašamo po sistemskih rešitvah, se moramo zavedati omejitve: noben sistem ne more nadomestiti odsotnosti notranje meje, lahko pa jo podpira ali zavira.
Tri smeri se zdijo psihološko smiselne:
- Jasna, vnaprej znana merila politične odgovornosti, ki niso predmet sprotne interpretacije. Ne zato, ker bi ljudje postali boljši – temveč zato, ker nezavedno potrebuje meje.
- Avtomatične politične posledice ugotovitev nadzornih institucij, ne kot kazen, temveč kot ritualni prehod. Odstop v tem smislu ni sramota, ampak simbol razbremenitve funkcije.
- Vzgoja politične kulture volivcev, kjer se nagrajuje dejanje odgovornosti, ne zgolj pripadnost taboru. To je počasno delo – delo individuacije na kolektivni ravni.
Zapisati politično odgovornost v zakon? Delno. A brez psihološke kulture bo zakon ostal prazna forma. Prepuščati jo zgolj “kulturi”? To je iluzija, če kultura sama ni reflektirana.
Ali danes ločujemo med pravno in politično odgovornostjo?
Kur’an tega ločevanja ne pozna. Pravo je minimum, odgovornost pa je moralna obveznost. Če je zaupanje izgubljeno, je odgovornost že nastopila – tudi če sodišče molči.
5. Volivci: nizka pričakovanja kot skriti dogovor
Ko kot volivci vedno znova spregledamo isto napako, v resnici sklepamo nezavedni pakt z oblastjo: »Ne bodi preveč odgovoren, in tudi mi ne bomo.«
Nizka pričakovanja niso realistična, temveč defenzivna. Ščitijo nas pred razočaranjem, a hkrati omogočajo, da slabi vzorci vztrajajo. V tem smislu niso politiki tisti, ki najbolj znižujejo standarde – temveč kolektiv, ki jih tiho sprejme.
“Najhujši položaj na sodnem dnevu bo imel nepravičen voditelj.”
6. Leto 2026: vprašanje etične minimalnosti
Minimalna etična raven za nosilce oblasti ne bi smela biti herojska. Ravno nasprotno: biti bi morala dolgočasna, predvidljiva, skoraj samoumevna.
Ali želimo politike, ki se branijo s pravniki? To je znak, da ego ostaja ujet v boj za preživetje.
Ali politike, ki prevzamejo odgovornost brez izgovorov? To ni znak šibkosti, temveč močnega ega, ki prenese izgubo v imenu celote.
Na koncu se vprašanje stabilnosti oblasti in integritete institucij ne izključujeta. Stabilnost brez integritete je rigidnost. Integriteta brez stabilnosti pa kaos. Psihološka naloga družbe je vzdrževati napetost med obema.
Sklepna misel
Politična kultura ni nekaj, kar “imamo” ali “nimamo”. Je živo polje, v katerem se srečujejo ego, senca in kolektivno nezavedno.
Če danes doživljamo razpad politične odgovornosti, je to morda kompenzacija za nekaj drugega: za dolgo potlačeno potrebo po jasnih mejah, notranji etiki in zrelosti.
Nezavedno pogosto govori najprej skozi krizo. Vprašanje ni, ali jo bomo odpravili – temveč, ali jo bomo razumeli.
“Vsaka duša bo odgovarjala za to, kar je storila.”
Med pravom in vestjo: razmislek o politični odgovornosti danes
V sodobni slovenski politiki se zdi, da smo odgovornost skrčili na minimum, ki ga še zahteva zakon. Dokler ni pravnomočne sodbe, je vse dovoljeno – ali vsaj opravičljivo. Tako se je med pravno in politično odgovornostjo odprl prepad. Prva je postala edina, ki jo še resno jemljemo. Druga, politična odgovornost, pa je zbledela v nekaj nejasnega, skoraj staromodnega.
Pa vendar politična odgovornost nikoli ni bila isto kot pravna. Ne govori le o tem, ali je nekdo kršil zakon, ampak ali je s svojim ravnanjem spodkopal zaupanje. In politika brez zaupanja ne razpade z enim samim škandalom – razkraja se počasi, tiho, z vsakim opravičilom, ki zamenja prevzem odgovornosti.
Odstop: odgovornost ali šibkost?
Odstop politika danes pogosto razumemo kot poraz. Kot priznanje krivde. Kot nekaj, kar “nasprotnik izkoristi”. A to pove več o našem razumevanju moči kot o samem odstopu. V zrelih političnih kulturah odstop ni nujno obsodba, ampak omejitev škode: sporočilo, da institucija šteje več kot posameznik.
Ko odstop razumemo kot šibkost, s tem pravzaprav povemo, da oblast dojemamo kot osebno lastnino. Da je funkcija nekaj, kar je treba braniti za vsako ceno. In ravno tu se začne problem: ko je cilj obstati, ne pa služiti.
Merila, ki se premikajo
Veliko govorimo o pravilih, a v praksi jih pogosto prilagajamo. Ne glede na to, ali gre za poročila nadzornih institucij, etične zdrse ali navzkrižja interesov, se zdi, da ista dejanja nimajo iste teže za vse. Merila niso vnaprej znana – nastajajo sproti, glede na to, koga presojamo.
To ni le politični problem. To je družbeni dogovor, ki smo ga tiho sprejeli: da pravičnost ni slepa, ampak gleda, “na čigavi strani si”.
Dvojna merila in notranja lojalnost
Zakaj smo do “naših” prizanesljivejši? Morda zato, ker kritika “naših” ogroža našo lastno identiteto. Če priznam, da je moj politični tabor ravnal narobe, se moram vprašati tudi o lastni presoji. To pa je neprijetno.
Tako se boj proti korupciji pogosto spremeni v boj proti korupciji drugih. Ne proti ravnanjem, ampak proti ljudem. In ko je tako, korupcija nikoli ne izgine – le seli se od oblasti do oblasti.
Sistem ali ljudje?
Pogosto slišimo, da so “vsi politiki isti”. To zveni cinično, a skriva globlje razočaranje. Če res verjamemo, da so vsi pokvarljivi, potem je vprašanje drugačno: zakaj sistem dopušča, da slabi vzorci nimajo posledic?
Demokracija ni zgrajena na predpostavki dobrih ljudi, ampak na omejevanju slabih. Če sistem ne reagira jasno, hitro in predvidljivo, potem spodbuja ravno tisto, kar javno obsojamo.
Izročilo uči, da oblast ni privilegij, temveč amanet (zaupana odgovornost), za katero bo vsak odgovarjal pred Bogom. Ko izgine sram, pravičnost in notranja odgovornost, propadejo ljudje in sistemi – ne glede na zakone.
Realistične rešitve: manj romantike, več jasnosti
Namesto iskanja “pravih” ljudi bi morda morali več energije vložiti v pravila, ki veljajo ne glede na to, kdo je na oblasti. Jasni postopki, avtomatične politične posledice pri ugotovljenih kršitvah, preglednost, ki ne temelji na dobri volji funkcionarja – to niso idealistične zahteve, ampak osnovna higiena oblasti.
Politične odgovornosti morda ni mogoče v celoti zapisati v zakon. A mogoče je zapisati procese, ki jo naredijo neizogibno. Kultura se ne izboljša sama od sebe; pogosto sledi pravilom, ne obratno.
Vloga volivcev: neprijetno ogledalo
Volivci radi govorimo o nizkih standardih v politiki. Manj radi pa se vprašamo, kako visoki so naši lastni. Kolikokrat smo že rekli: “Saj ni idealen, ampak drugi so slabši”? Kolikokrat smo spregledali isto napako, ker je prišla z “naše” strani?
Nizka pričakovanja so tiha oblika soodgovornosti. Ne povzročajo škandalov, jih pa normalizirajo.
Pogled naprej
Minimalna etična raven za nosilce oblasti v letu 2026 ne bi smela biti junaštvo, ampak samoumevnost: da politik razume funkcijo kot začasno zaupanje, ne kot pravico; da se ne skriva za pravniki, kadar gre za zaupanje, ne za kazensko odgovornost; in da je integriteta institucij pomembnejša od kratkoročne stabilnosti oblasti.
Stabilnost brez integritete je le navidezni mir. In navidezni mir se vedno konča z resničnim razpadom zaupanja.
Za konec pa ti pustim eno tiho vprašanje, brez potrebe po odgovoru:
Kje sam pri sebi potegnem mejo, ki je ne bi prestavil – ne glede na to, kdo je na oblasti
Razlaga za odrasle
Ko ista dejanja pri “naših” opravičujemo, pri “njihovih” pa obsojamo, ne gre več za politiko – gre za moralni razkroj.
Zaključek
Narod, ki opravičuje krivico zaradi pripadnosti, si sam piše sodbo.
Narod, ki zahteva resnico – tudi od “svojih” – si gradi prihodnost.
Arkanos Energy 
Leave a comment