NE POZABI SMRTI, GROBA IN ONSRANSTVA

UVOD

Človek živi, kakor da ima čas. Govori, kakor da bo imel priložnost popraviti. Odlaša, kakor da je jutri zagotovljen. In vendar ni resnice, ki bi bila bolj gotova od smrti.

Smrt ne izbira starosti, moči ali položaja. Pride tiho ali nenadno. Pride kot konec in hkrati kot začetek. Kdor se je spominja, živi trezneje. Kdor jo pozabi, živi v slepoti.

To sporočilo ni namenjena strašenju, temveč prebujanju. Govori o smrti, grobu in onstranstvu ne zato, da bi človeka pahnila v obup, temveč da bi mu vrnila resnost, odgovornost in smisel.

Spomin na smrt ni konec veselja, temveč varovalo pred zablodo. Kdor se smrti spominja, zna ceniti življenje. Kdor se nanjo pripravlja, ne bo presenečen.

PRVO POGLAVLJE

SPOMIN NA SMRT

Največja prevara tega sveta je pozaba konca. Človek vidi pogrebe, posluša novice o smrti drugih, a vse to se mu zdi oddaljeno. Kot da se ne tiče njega.

Spomin na smrt mehča srce, ki je otrdelo v navezanosti na ta svet. Tistega, ki se smrti spominja, odvrača od krivice, napuha in pretiranih želja. Tistega, ki jo pozabi, potiska v nemar.

Ljudje se glede spomina na smrt delijo na tri skupine: tiste, ki so se povsem predali temu svetu; tiste, ki se še vračajo in kesajo; in tiste, ki so spoznali resnico smrti in so nanjo pripravljeni.

DRUGO POGLAVLJE

SMISEL SMRTI

Mnogi ljudje imajo o smrti napačno predstavo. Nekateri mislijo, da je smrt popoln konec, po katerem ni ne življenja ne odgovornosti. Drugi verjamejo, da duša obstane, a brez povračila za dejanja. Vse to so zmote, ki človeka uspavajo.

Smrt ni izničenje, temveč prehod. Je sprememba stanja, ne izbris obstoja. Z njo se razkrije tisto, kar je bilo v življenju skrito: resnična vrednost dejanj, namenov in izbir.

Kdor je na tem svetu živel navezan le na užitek, bo v smrti doživel grenak rez. Kdor pa je srce navezal na resnico, bo v smrti našel olajšanje in širino.

AJETUL KURSIJA

MEDALJON

TRETJE POGLAVLJE

GROB – PRVA POSTAJA ONSRANSTVA

Grob ni zgolj jama v zemlji. Je prva postaja po ločitvi duše od telesa. Je kraj samote, kjer človeka zapustijo imetje, prijatelji in položaj.

V grobu človeka spremljajo samo njegova dela. Če so bila dobra, se grob razširi in postane prostor miru. Če so bila slaba, se zoži in postane kraj stiske.

Zato modri ne čakajo smrti, da bi razmišljali o grobu. O njem razmišljajo že v življenju in se zanj pripravljajo z dejanji.

ČETRTO POGLAVLJE

STANJE PO SMRTI

Po smrti se človeku razkrije resnica. Iluzije odpadejo. Kar je bilo pomembno, se pokaže kot nepomembno, in kar je bilo zanemarjeno, se pokaže kot ključno.

Duša začne okusiti posledice svojih dejanj. Mir za pravične in stiska za krivične nista naključje, temveč pravičen odgovor.