13 — Cena zavedanja

Človek ne postane človek z rojstvom.
Postane – ko preseže sebe.

Dokler je ujet v samopomilovanje, lakomnost, razdražljivost in napade na druge, je še vedno suženj svojih impulzov. Ne svoje narave. Svoje neobvladanosti.

In pot iz tega stanja se začne z učenjem.

Ne za udobje.
Ne za potrditev.
Ne za zbiranje vtisov.

Ustvarjen je za učenje.

A učenje ni zbiranje informacij.
Je notranja preobrazba.

Zato učitelj ve, kaj in kdaj je učenec sposoben razumeti.
Ne gre za skrivnostnost.
Gre za zrelost.

Otrok ne razume dosežkov odraslega.
Povprečen odrasel ne razume učenega človeka.
Učen človek ne razume razsvetljenega.

Vsaka stopnja ima svoj horizont.
In vsak horizont ima svojo slepoto.

Učenec mora zmanjšati posvečanje pozornosti običajnim stvarem.

Ne zato, ker bi bile nepomembne.
Ampak zato, ker je pozornost valuta.

Večina ljudi jo zapravlja.
Redki jo vlagajo.

Če jo raztrosiš po nepomembnem, je ne bo ostalo za bistveno.

Ne iz zlobe.
Iz nevednosti.

Zato je vprašanje znanja nevarno.

Znanje ni vedno nežno.
Včasih zahteva pretres.

Kot zdravnik, ki je ženi napovedal smrt, da bi jo rešil.
Resnica je bila orodje.
Strah je bil zdravilo.

Ne vsaka metoda je za vsakogar.
Ne vsaka resnica se poda neposredno.

Če nekoga ljubiš zato, ker ti je to prijetno –
to ni ljubezen.

To je užitek.

Ljubezen ni odvisna od ugodja.
Je zvestoba, tudi ko ni koristi.

Pripravljamo se na zimo.
Na kariero.
Na starost.

Ne pripravljamo pa se na prehod, kjer ne bo ničesar, na kar smo navajeni.

Po smrti identiteta ne bo reagirala na znane dražljaje.
Če si navezan samo na to, kar poznaš – boš izgubljen.

Zato je resnično tvoje samo tisto,
kar se ne izgubi v brodolomu.

Vse drugo je začasna izposoja.

Kaj je dobil človek brez znanja?
In česa ni dobil tisti, ki ga ima?

Znanje ne pomeni informacij.
Pomeni razlikovanje.

Kvaliteta potrebuje nosilca.
Hitrost je vrlina pri konju – sama po sebi je brez pomena.

Tako tudi znanje brez nosilca značaja nima vrednosti.

Učenec je želel sodelovati pri plesu Sufijev.
Učitelj mu je naročil post.
Nato bogato pojedino.

Če bo takrat še vedno želel ples –
potem je pripravljen.

Vprašanje ni, kaj si želiš v lakoti.
Vprašanje je, kaj izbereš v izobilju.

To Znanje ima ceno.

Ni v denarju.
Je v sposobnosti, da ga obdržiš.

Mnogi nekaj prejmejo.
Redki to zdržijo.

»O moja duša,«
pravi notranji glas,
»jeziš se, ko ti rečejo, da si neumna.

Pripravljaš obleke za zimo,
ne pripravljaš pa se za večnost.«

Bog je ustvaril mraz.
A je ustvaril tudi sredstva za zaščito.

Zaupanje brez odgovornosti je iluzija.
Priprava je del vere.

Človek ni tisto, kar ve.
Je tisto, kar je sposoben postati zaradi tega, kar ve.

To niso misli za hitro branje.
To so stavki, ki zahtevajo zorenje.

Znanje brez značaja je breme.
Znanje z značajem je svetloba.

Nekateri bodo v teh besedah videli moraliziranje.
Drugi bodo prepoznali opozorilo.

Razlika ni v besedah.
Razlika je v stopnji pripravljenosti.